Ana Desetnica 2026 v LJUBLJANI // 4. 7.
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – prvo oko in pero festivala
FOTOGALERIJA
VIDEOGALERIJA
Zadnji dan Ane Desetnicee 2026 v Ljubljani se je začel s Konspirološkim kabaretom v OŠPP Levec, zame pa s klasično igrico Kje je Wal(d)o? Četrtemu dnevu festivala primerno je bila za iskanje božjastno pisanega domišljijskega zelenega zabavljača potrebna velika iskalna akcija, ki se je zaključila na Petkovškovem nabrežju, kjer je Walo prisedal k turistom, delil petke še najmanjšim otrokom in s pihalnikom napadel Poljsko (reprezentanco v show danceu, katerega svetovno prvenstvo ta teden poteka v Medvodah). Na Prešernovem trgu je z velikim balonom prestrašil nanduja (ja, ptiča!), ki je skoraj pobegnil gor po Čopovi, karma pa mu je vrnila z vetrom, ki mu je balon odpihnil čez Tromostovje v Ljubljanico.
Medtem ko je žirija URBANE LJUBLJANE 2026 (stanovske nagrade odličnosti) že ves festival spremljala predstave v konkurenci, je pasja žirija s svojim delom zares začela šele zadnji dan. Po odzivu Cavalier King Charles španjela (po domače kavalirčka), ki je predstavo spremljal tako pozorno, kot bi se jo učil na pamet, so definitivno zmagale Mimbre.
Dva manj zainteresirana žiranta sta v Miklošičevem parku spremljala En lep dan, portugalsko čustveno komedijo, a ju ni prepričalo ne žongliranje, ne balansiranje keglja na zobeh, bradi, jeziku (ma, vsaj to bi moralo paliti!), niti podkupnina v obliki rožice. Eden je Portugalko celo oblajal.
Medtem se je Walo, ta bizarna zelena vesela ličinka, preobrazil v rockerja, a ohranil izjemno sposobnost animiranja občinstva. In to v neverjetno kratkem času, pravzaprav v manj kot turistični vlakec rabi, da se prebije skozi množico. Ni bil niti še na drugi strani, ko sta si Herock in mala turistka skozi šipo vlakca že kazala jezik. Ogromna množica gledalcev je histerično kričala, pela in divjala, kot bi pred njo stal pravi Freddy Mercury. Čisti rock’n roll. Če odmislim Tarantina, ki se je za skoraj vso trajanje predstave s svojim telefonom stoječe parkiral direkt pred desno “tribuno” praktično na prizorišče, je vera v človeštvo povrnjena.
Ko se je po koncu v množico rinila še policijska marica, sem bil jaz že daaaaaaleč stran v parku Zvezda, kjer sem bistroumno čakal predstavo, ki je bila že od jutra odpovedana. Sem pa tam poleg vere v človeštvo oživljal (sicer zgolj od daleč) tudi vero v javni potniški promet, saj si je Ljubljana očitno umislila ne samo tramvaj, ampak tudi podmornico! Ta potnikom omogoča direktno povezavo s Koprskim zalivom, upravlja pa jo Teater Štrik z enako briljantno marketinško izbiro imena, saj ravno štrik najpogosteje pade na pamet trpečim v delovnih zaporah na Primorki!
Namesto odpadle predstave so v parku ptice (verjetno? Še vedno ne vemo točno. Vprašajte Fabla Collective) sanjale o letenju, jaz pa sem z dovoljenjem odsanjal do Cukrarne. Res bolj odsanjal, lahko bi spet zombija igral! Z veseljem bi si sicer ogledal tudi Male nočne zgodbe na dvorišču OŠPP Levec, a enostavno nisem imel več moči v nogah, saj je bilo za mano že tričetrt maratona.
Ja, dolgo smo rojevali, približno dva tedna, in naposled povili že devetindvajseto zdravo deklico Ano. Kar je približno toliko otrok, kot jih je iz sebe iztisnila s čudežno tabletko neplodnosti ozdravljena udeleženka zaključne predstave festivala, povolilnega shoda stranke Ja, ja! Napet politični doku- Pardon, napeto politično satiro sem tokrat spremljal iz naslonjala pred Barom bistrih oči (bivša Palača Cukrarna) in se počutil kot največji upornik. Biti fotograf je prekletstvo, prav res. Ne moreš, ne da bi videl dobre fotke. Z eno roko sem držal fotoaparat v naročju, z drugo sem to roko tiščal dol. Počasi bo to treba začeti trenirati. Nisem se pa uprl (ker se mi ni treba! No, tehtnica se ne bi strinjala…) sladoledu seveda!
In potem je bilo naenkrat vsega konec. Nastala je tišina, prijatelji so odšli, ostale so prazne tihe ulice poletja. Klasična poporodna depresija. Ana Desetnica zame ni samo dogodek, ne zgolj festival, ne le delo. Je več kot teden dni trajajoča zabava s prijatelji, vrtinec ustvarjalnosti (nastopajočih seveda; jaz komaj vem, kaj delam ) in družabni vrhunec mojega poletja.
No, in še prizor po odjavni špici kot v Marvelovih filmih: žirija je naslednji dan ob prigrizkih in sangriji mednarodno nagrado odličnosti URBANA LJUBLJANA 2026 podelila rešiteljem prometne problematike Teatru Štrik, nato pa so ulični umetniki eden za drugim počasi izginjali s še zadnjega prizorišča dokler travnik za stavbo na Trgu Prekomorskih brigad 1 v Šiški ni bil spet le travnik.
Dodamo še napis: “Ana Desetnica se bo vrnila”.
In fade to black pa tisti disclaimer, da nobena žival ni bila ranjena blablabla, tudi tisti nandu ne.
