Ana Desetnica 2026 v LJUBLJANI // 1. 7.
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – prvo oko in pero festivala
FOTOGALERIJA
VIDEOGALERIJA
Naj bi se začela, pa je v resnici le leteči štart, saj so prej že dva kroga naredili v kar dobrem tempu. A zdaj je Ana Desetnica v centru Ljubljane in gre na polno. Medtem se nekateri, ki ji sledimo že od prihoda v soseske že prvi dan počutimo kot performerka skupine Mimbre (GBR), ki po ulici nosi tisto ogromno vrečo. Precej bolj “težje” kot “breztežno”, kot je naslov njihove predstave – (Brez)težje.
Medtem ko sta v Miklošičevem parku skakalki v polni opremi švicali od vročine in strahu pred višino, se je po nekaj letih z novimi predstavami v parku Zvezda spet pojavil Panorama kino.
Tokrat mi ni bilo treba igrati zombija. Bil pa sem “En route” (kar je bil tudi naslov njihove predstave) do Stritarjeve ulice, kjer je Ben Zuddhist (GBR) – približno enako disleksično ime kot moj govor po prvem dnevu kuhanja v ljubljanski pečici – aka Django Zabloda poravnal lanske račune.
Lani ga je prekinil dež, letos pa smo si dežja nekateri kar malo želeli (priznam, evo, ampak samo toliko kapelj, da bi hladilo, ne da bi kaj odpadlo). Nekaj ohladitve sta prinesla moški sireni na Gornjem trgu, ko sta med ljudi zmetala premočeno plastiko iz svojega morja (v majhnem bazenčku, ki bi ga takrat jaz že najraje okupiral).
Smeha polna epska bitka z onesnaženostjo se je zaključila z vsesplošnim rajanjem, a v stilu (klimatske) depresije po velikem veselju pride padec. Ne v kvaliteti. V teži predstave. Sledil je Levstikov trg, ki se ga vztrajno ŽE OD LANI (!!!) prijema vzdevek “Težki oder”, kjer se je pod taktirko italijanske skupine Teatro dei Venti odvila tematsko težja, a vrhunska predstava Potepuški letalec in Mali princ, predelava znamenite pravljice, ki jo je ne da bi trenil zaključil domači, slovenski (s)ulični podmladek – Saša Tomše.
Z zadnjimi atomi moči in hrbtenico daleč v rdečem preden mi dokončno odpove sem nato odkrevsal do Cukrarne, kjer me je v Bazi pričakal sladoleeeeeeed!!!!!!!! Pa še na tuj račun!
Do takrat sem bil že skurjen, možgani kuhani, in mi je bila predstava Danijele Zajc Kinektanje kot bi gledal dogajanje na mojem podstrešju. Sicer pa fotogenična in vsebinsko zapletena (dobesedno!), na čase psihodelična.
In to celo tropsko popoldne, ko sem ene parkrat skoraj sam odpovedal in se šel kopat (da bi Čeha v bazenčku našla mene, ne školjko z biseri!), je – neverjetno! – brez ene javljene napake (že tedne mi jih enciklopedično meče ven) oddelal moj betežni delovni konj. Torej lahko – če hoče! Naslednjič, ko me bo zaj-, ga bom zbrcal na licu mesta. TO bo ulična predstava! (Govorim o fotoaparatu seveda, da se ne bi kdo zgražal… Fotoaparate se lahko brca. Sploh Canone).
FESTIVALSKI PROGRAM
