Ana Desetnica 2026 v LJUBLJANI // 3. 7.
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – prvo oko in pero festivala
FOTOGALERIJA
VIDEOGALERIJA
Tretji dan Ane Desetnice v Ljubljani je tradicionalno namenjen utrujeni kontemplaciji. O življenju, življenskih odločitvah in težkih vprašanjih, recimo “kaj mi je bilo tega treba”. No, pa tudi predstave so fajn!
Program se je začel v Miklošičevem parku s spektakularno predstavo Err?, v kateri je uradni fotograf Gledališča Ane Monro v plazu žlahtnih kletvic javno zbrcal svoj fotoaparat, potem ko mu je precenjeni Can(‘t)on sporočil, da se mu ne da, da ne bo ostril, da ne bo prožil. Pa je sprožil fotograf. Žal samo v domišljiji. Miklošičev park je bil sicer ves dan namenjen predstavam, v katerih so nastopali invalidi. Najprej smo z gluhim umetnikom Damjanom Šebjanom potovali okoli sveta, nakar sem Makedonijo doživel interaktivno, ko sem vmes fizično odpotoval vse do OŠPP Levec in nazaj v iskanju makedonske skupine živih kipov Teatrosk in šele, ko sem obupal in se vrnil, izvedel, da so se odločili na ulici mirovati uro kasneje.
V parku je bil medtem čas za Novice. Znakovni ples in groteskne lutke so popoln prikaz učinka medijev, ki nas neprestano bombardirajo z – kot jaz temu s skupnim izrazom pravim – bedarijami. Marsikater medij bi si zaslužil batine kot moj fotoaparat in to iz povsem profesionalnih razlogov! (dipl. nov. tukaj). Želel bi si celo, da bi nastopajoči, ki so na trakove trgali časopise, ta užitek delili z občinstvom, a bi bilo moje rotvajlersko mesarjenje papirja verjetno že povod za klic kakega terapevta.
Sledilo je Nedeljsko kosilo v izvedbi Zavoda ODTIZ in ŠKD Gibatorij, vrhunska premostitev gibalne oviranosti s Capoeiro in fizičnim gledališčem, a sem ga zamudil, ker sem imel v centru z Makedonci popravni izpit.
Tudi pred Mestno galerijo je bilo govora o opolnomočenju. Tokrat Lutke. Groteskne lutke s temačnim življenjem že od štarta, ko oživi in se naposled s pomočjo otrok, ki težkih tem, ki jih predstava obravnava, ksreči niso razumeli, postavi na noge.
In spet nazaj v Miklošičev park, že bolj z Brzino mraka (ej, je le že tretji dan!), ki jo je sicer Eva Zibler odžonglirala pred Mestno galerijo potem, ko je Lutka odšla raziskovat mesto.
Potem se je pa zgodilo. V Miklošičevem parku. Ena najlepših predstav na Ani Desetnici vseh časov. DK-BEL Company: Od koder sem. Vrhunska predstava skozi gibanje, ples in zvok pripoveduje zgodbo o svetu, ki ga doživljajo invalidi, kako se mu upreti, ga ukrotiti, razviti odpornost. Popelje nas od brezupa prek pomoči, solidarnosti, sočloveka, ljubezni v srečo. Régis Tsoumbou Bakana in Lucie Retail, umetnica brez rok in nog, sta s svojo milorečeno odlično predstavo dala piko na i prizorišču tretjega dne, in zvabila marsikatero solzo na lica velike množice gledalcev.
In tako sem odpustil svojemu invalidnemu fotoaparatu, ga objel in odzibala sva se v sončni zahod. Do Cukrarne, kjer se je za konec odvila še ena (Svetlobna) poezija. In sladoled seveda.
FESTIVALSKI PROGRAM
