TEATER, ki pride tudi NA DOM!

Nedelo

Nedelo, 25.4.2020 (str. 32)

Avtorica: Urša Izgoršek


Goro Osojnik je sinonim za Ano Monro, ulično gledališče, ki v Sloveniji deluje že skoraj 40 let. Ker ima sam, kakor pravi, le eno glavo in eno čepico, težko ločuje svojo zasebnost od svojega dela, pa čeprav je to trenutno zastalo. Nasprotno ima Ana Monro simpatično razcepljeno festivalsko osebnost, na katero se je med pandemijo koronavirusa nacepila še umetniška akcija Ana pod oknom. S kratkim nastopom pod okni blokovskih naselij so gledališčniki v obojestransko zadovoljstvo spet našli pot do svoje publike. Pravi navdih za festival Ana Desetnica, ki ga nameravajo kljub vsemu tudi letos izpeljati.


Večina umetnikov v teh tednih nima živega stika z občinstvom, vi pa ste se lotili akcije Ana pod oknom. Kje ste dobili zamisel, da boste z vsemi nujnimi samozaščitnimi ukrepi nastopali v nasel­jih, pod okni in balkoni?

Tudi mi v Ani Monro smo zaradi pandemije najprej doživeli šok, potem se je začelo postavljati vprašanje, kje smo zdaj in kaj pod milim bogom naj počnemo. V tem seveda nismo nič posebnega. Veliko gledališč in umetnikov se je odločilo, da bodo nastope in predstave objavili na internetu, vendar internet ni naše delovno področje. Podobno kot je rekel filozof Mirt Komel v televizijskem intervjuju, tudi za nas posnetek gledališke predstave ni enako kot gledališka predstava. Malo smo se vrteli v začaranem svetu, potem pa smo končno prišli do vprašanja, ne, kaj bi delali mi, ampak: kje je publika. Publika je doma. Ali torej obstaja način, da ljudi nagovorimo na njihovih domovih?

Seveda smo se spraševali, ali zaradi omejitev druženja in gibanja to sploh lahko izpeljemo. V 1. členu tega odloka piše, da lahko ljudje javni prostor uporab­ljajo za prihod na delo, odhod z dela in za opravljanje dela. V uradnih dokumentih gledališča Ane Monro pa je zapisano, da je naše delo uporaba javnega prostora kot prostora uprizoritve. Torej lahko izvedemo akcijo Ana pod oknom, seveda ob upoštevanju in tudi promociji priporočenih ukrepov za varnost. Ugotovili pa smo tudi, da smo podobnih misli z našim predsednikom, ki ljudi, sicer na svoj način, prav tako v živo nagovarja po domovih. Prosili smo ga za pokroviteljstvo in prijazno ga je sprejel.

Prvi nastop ste že izvedli v četrtek, 16. aprila, v BS3 za Bežigradom v Ljub­ljani. Kako se je publika, zbrana na oknih, odzvala na vaše presenečenje? 

Moram reči, da je bilo fantastično. Naša akcija je kratka, saj zaradi prepovedi druženja ne moremo vaditi. Zadali smo si, da v nastopu ne bomo preveč zateženi, da mora biti kratek, največ 15 minut, saj to bo vsak prenesel, da mora biti inter­aktiven, v neposredni komunikaciji z ljudmi in da mora imeti neko pozitivno sporočilo. Več vam ne bi razlagal, ker bomo akcijo še nekajkrat zaigrali, in če vam povem en stavek, vam povem vse.

Povejte vsaj, ali je povezana z aktualnim dogajanjem.

Zelo in njeno sporočilo je zelo očitno: da lahko le skupaj premagamo … Moram reči, da je bilo zame dogajanje kar presenetljivo. Prvič v življenju, pa imam za seboj že več desetletij, sem dojel, v čem je fora sloganov. Enostavno, pozitivno sporočilo je zelo pomembno. Reakcija ljudi po koncu je bila kar malo nesorazmerna s tem, kar smo naredili. Bila je bistveno večja in bolj pozitivna, kot bi pričakovali, ljudje so bili totalno ganjeni, po koncu je bilo na facebooku še nekaj pozitivnih odzivov.

Zdi se, da smo ravno s to jasno, preprosto zgodbo in neposrednim nagovorom ljudi našli glavni pomen naše akcije. Pa tudi za nas je bil dogodek malce katarzičen. Po enem mesecu negotovosti, ko ne veš, ali boš še kdaj počel kaj podobnega, končno narediš to, kar je tvoj poklic, tvoje bistvo, tvoje poslanstvo: greš in nagovarjaš ljudi. Zadovoljstvo je bilo obojestransko.

Kje bomo še lahko doživeli Ano pod oknom?

Ta teden bomo oz. smo že, glede na to, da časopis izide v soboto, izvedli tri akcije na različnih lokacijah, povabili so nas tudi v enega od domov starejših občanov, tako da bomo tudi mi ohranjali nekaj predsedniškega duha. Z veseljem bomo šli tja, saj si zlahka predstavljam in čutim, kako je ljudem, ki so malce potisnjeni na rob in nimajo prave družbe. Ne bi pa rad napovedoval, kje bomo nastopali, to mora biti presenečenje, pa tudi preveč ljudi se ne sme zbrati na kupu.

Ana pod oknom se bo gotovo nadaljevala, dokler bo treba. Morda bo iz tega zrasel neki nov gledališki format. Podobnih akcij je že nekaj, a so večinoma glasbene. V Nemčiji na primer se je neki bend na kamionu vozil mimo hiš in zabaval ljudi. Kljub temu da imam za sabo 30, 40 let nastopanja na ulici, je bil ta odziv zame nekaj čisto novega. Verjetno bomo pozvali tudi druge umetnike, da se nam pridružijo.

Eden od razlogov, zaradi katerih je ulica še posebej nagrajujoča, je prav to medsebojno zadovoljstvo, ki ga začutimo tako publika kot nastopajoči.

Najbrž pogrešate takšno dogajanje. Kako ste preživeli tedne v samoizolaciji, s čim ste si dvigovali moralo?

Najbrž podobno kot drugi. Prvi teden se je zdelo celo fajn, ker se je svet ustavil, ni bilo stalnega pritiska, da moraš, moraš, moraš … Vse je šlo bolj na izi, a potem ugotoviš, da je treba vseeno kaj početi. Ulično gledališče je odpovedano tako kot vse druge prireditve, kulturne, športne … in sprašuješ se, kaj bo, kako bo. Počasi se človek organizira in začne padati v rutino. Svet se je ustavil, a zgodovinske izkuš­nje nas učijo, da se ne bo čisto ustavil in izginil, ampak bo šel nekako na­prej. Verjetno ne za vse. Če bom jaz med tistimi, za katere ne bo šel naprej, pač bom, a iz tega zdaj ne bom delal drame.

Kako sem jaz osebno? Ker sva jaz in Ana Monro precej neločljivo povezana, v naši družini smo pač taki, da ne znamo imeti različnih čepic, ki jih menjamo, imamo samo eno glavo in težko ločujemo privatno od službe. Zdaj bi moral biti v precejšnjem zagonu, a nisem. Ana pod oknom sicer spet vrne nekaj nasmeška, a vseeno … Lotil sem se pospravljanja garaže, a bomo potrebovali še tri leta tega covida, da bom to do konca izpeljal. Počasi pa tudi jaz čutim neki pritisk, nič groznega, a dosti je. Če bi bil v takšnem položaju kot Italijani, da ne bi smel iti ven, pa malo v gozd, na Rožnik, na kolo, bi bilo res težko. Glede tega se mi sicer zdi, da sem hud lenuh, a zdaj se vidim nekoliko drugače.

V Ani Monro imamo šolo uličnega gledališča ali lepše povedano sodobnih performativnih in uličnih umetnosti, ŠUGLA, in ta proces se je ustavil. A imamo načrte in delo. Ravno zdaj bi moral režirati otroško ulično predstavo nekih Angležev. Delo je prestavljeno, verjetno pa bo odpadlo. Nekaj časa sem se ukvarjal tudi z razmislekom, kaj narediti z Ano Desetnico.

Festival je bil napovedan za začetek julija, je program sestavljen, ga boste izpeljali?

Program je narejen do neke mere, toliko, kot se ga da v tem trenutku narediti. Zdaj so se seveda pojavile tudi finančne, recimo temu, nejasnosti, nimamo pojma, ali bo kaj dotacij ali ne, in tako naprej. Ukvarjamo se z enakimi težavami kot 22 milijonov Američanov, posla sicer še nismo izgubili, dobili ga pa tudi nismo. Zdi se, da se je pri uradnih inštitucijah za naše področje – saj ne vem, kako je drugje – vse ustavilo, milijarde drvijo v gospodarstvo.

Reakcija ljudi je bila bistveno večja in bolj pozitivna, kot bi pričakovali. A odločili smo se, da bomo Desetnico izpeljali, da bi festival v začetku julija že moral biti izvedljiv. Nismo zapadli splošnemu gibanju, da ga prestavljamo v neko nepoznano bodočnost. To še vedno lahko naredimo, če bo treba. Zdi se mi, da bo družba kljub vsemu potrebovala tovrstne dogodke. Pripravljamo tudi novo premiero na okoljsko tematiko, kdo ve, ali ne bomo zdaj vključili kakšnega virusa.

Virus je tudi vir številnih šal, gotovo ste jih prebrali precej na to temo. Bo morda lahko navdih za novo predstavo, kaj bi kot ustvarjalec vzeli iz tega časa?

Ena majhna zgodbica je že nastala. Ja, nekaj šal je prišlo tudi do mene, čeprav nisem na družbenih omrežjih. Kar veselo je, zdi se mi, da so se vrnili politični vici, takšnih nisem slišal že od otroštva. Nekaj bo gotovo ostalo za zgodbe, a najprej moramo počakati, kako se bo vse skupaj končalo. Zadnjič so naši razmišljali o neki zgodbi, v kateri nastopajo pobegli zaporniki. A v teh časih to gotovo ne bodo zaporniki, ampak skupina kužnih. To nam bo najbrž bližje. Ravnokar na televiziji ponavljajo Boccacciovega Dekamerona, v katerem so zgodbe iz časov kuge. Gotovo bo tudi zdaj nastalo veliko zgodb, gotovo bo zanimiva kakšna od tistih, ki so bolezen preživeli, in kako se zdaj skupnost obnaša. Saj veste, na začetku je kazalo, da bi prvega okuženega najraje kar pretepli.

 

VEČ INFORMACIJ O ANI POD OKNOM