Projekt smo začeli razvijati poleti 2023 – v sodelovanju s katalonsko umetniško organizacijo Fadunito in pod naslovom #STREAMWALKERS. V tej prvi fazi je nastala pohodna umetniška intervencija, v okviru katere dva do štirje kostumirani liki z navideznimi očali za navidezno resničnost v konkretnem realnem prostoru stopajo v interakcijo z ljudmi v njem, ter jih nagovarjajo oziroma vabijo, da (po)skenirajo QR kodo, in se jim tako pridružijo v njihovem svetu. Javna premiera je bila 11. 9. istega leta na festivalu Fira Tarrega v Barceloni.
V drugi fazi smo dvema zgoraj opisanima likoma dodali dva gibalna umetnika in tako ustvarili dva para nastopajočih. Na povabilo Zavoda za ustvarjalno družbo TiPovej! so 15. 5. 2024 izvedli dve intervenciji na mednarodnem srečanju mladinskih delavcev v Kranjski Gori (European Academy on Youth Work 2024).
V tretji fazi sta dva lika poleg ”osnovne funkcije” stopila tudi v vlogo moderatorja in animatorja na Festivalu tisočerih zgodb, ki je 31. 5. v organizaciji in izvedbi Javnega zavoda Mladi zmaji potekal pri Palači Cukrarna v Ljubljani.
V četrti fazi smo na pobudo našega partnerja Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (ARNES) interaktivno intervencijo #SPLETOHODCI vsebinsko prilagodili osrednji temi mednarodne konference Network Performing Arts Production Workshops (NPAPW24), ki je bila IT & UMETNOST, ter zasnovali konkretne prizore, ki so le-to aktualizirali z značilnimi performativnimi tehnikami in/ali metodami. Izvedba je bila 12. 9. 2024 v Vilni v Litvi.
V peti in za zdaj zadnji fazi smo #SPLETOHODCE v sodelovanju z britanskim umetniškim kolektivom The Sign dance Group, ki že nekaj let živi in deluje v Pakoštanah na Hrvaškem, ter z udeleženci našega programa neformalnega izobraževanja ŠUGLA, na osnovi predhodnih različic razvili oziroma nadgradili v vokalno-gibalno predstavo o vzponu umetne inteligence. Javno smo jo uprizorili 28. 10. 2024 med bloki v ljubljanski Šiški.
Fotograf in novinar Luka Dakskobler je (p)o premieri napisal sledeče.
”Še do nedavnega bi predstavo o umetni inteligenci postavili v kak tehnološki laboratorij, danes pa je bolj “doma” na ulici. Umetna inteligenca nam kroji vsakdan v funkcijah naših naprav, ki jih večinoma niti ne opazimo. Današnja družba ni več daleč od glavnega lika predstave, ki na ulici nosi očala za virtualno resničnost in svet opazuje skozi ekran umetne resničnosti. Ljudje na svojih poteh po mestu buljijo v telefone, ne gledajo okoli sebe, ne pogledajo gor, zatopljeni v ekran prečkajo ceste itd. Postali smo Spletohodci. Predstava skozi lik človeka, zatopljenega v ekran, lepo pokaže razvoj umetne inteligence in naše fascinacije z njo od prvih klikov in prvih “neživih” premikov, doslej nemogočih, do prave glasovne komunikacije z entiteto, ki ni več nevidna in ni več navaden klik, je oseba. Od prvih človeških glasov do človeške celote, do prave človeške interakcije in gibanja. Od jasne meje med tehnologijo in resničnostjo do dvoma v resničnost, ko se umetna inteligenca simbolično približa skorajšni umetni inteligenci, kakršni smo postali sami v resničnosti. Umetni, virtualni svet v predstavi je, tako kot razvoj umetne inteligence, vedno bolj živ, bolj živahen in se nam vedno bolj približuje, dokler se nas fizično ne dotakne, kar našega “Spletohodca” splaši nazaj v resničnost, kjer se mora na novo prepričati, kdo je resničen. In res – ali kot Spletohodci sploh še vemo, kdo je resničen? Dokler ne bomo odložili ekranov, kot naš lik sneli očal za navidezno resničnost, in se vrnili v resničnost, bomo lahko samo še dvomili.”
