Ko je jeseni Goro predlagal, da v letu 2024 Ano Desetnico v Ljubljani razširimo na 7 dni in izven mestnega središča, smo se ostali člani društva Gledališče Ane Monro dobesedno prijeli za glavo. In se (predvsem pa njega) še nekaj tednov spraševali, zakaj bi si na tak način otežili že tako zahtevno produkcijo festivala. A ”oče” je imel jasno vizijo: z novo edicijo začeti novo (dolgoročno) tradicijo, ter v okviru te sčasoma pripeljati ulično gledališče v vseh 17 mestnih četrti. Začeli smo s Šiško.
In tako smo se vsi skupaj podali na misijo, na pot v neznano, ali kot radi rečemo mi, v (še) neraziskano. Zavedali smo se, da nam na njej ne bo z rožicami postlano, a na trenutke je bila tako trnova, da bi se kdaj skoraj vdali in predali. Pa se nismo. Ker za nas problemov ni – so samo izzivi. Po zaključku festivala lahko zapišemo, da smo veseli, da smo vztrajali, saj se je še enkrat več izkazalo in potrdilo, da je pot pomembnejša od cilja, ki pa smo ga ne le dosegli, ampak celo presegli.
Svoje misli in vtise o festivalu je v odlič povzel Potek festivala je komentar fotografa Luke Dakskoblerja, ki festival že 15 let spremlja in doživlja iz prve vrste, oziroma ga (in nas) dobro pozna, zato njegovo mnenje veliko velja.
Da ne bomo zveneli preveč samovšečni, dodajamo komentar fotografa Luke Dakskoblerja, ki festival že 15 let spremlja in doživlja iz prve vrste, oziroma ga (in nas) dobro pozna, zato njegovo mnenje veliko velja.
“Pri svojih 27 letih je Ana Desetnica zrasla in se začela umirjati. Če je nekoč spektakularno vkorakala na ulice Ljubljane, se zdaj prikrade počasi, pojavi najprej v kateri od sosesk, da opozori nase, preden zavzame center mesta. Tako nekako kot kaka glasbena zvezda nevpadljivo obišče Ljubljano preden se zdivja na odru Stožic. Že nekaj let širi tudi svoj rajon, a ljudi ni lahko zvabiti na nova prizorišča daleč od centra. Konec koncev jih ni lahko zvabiti niti iz svojih stanovanj, ko gostuje pod njihovimi okni. A to je proces, ki traja in bo videl še mnogo ljudi, ki na balkonih popolnoma nezainteresirano brskajo po telefonu, ko se naravnost pred njimi odvija akrobatska predstava. Meni je to nepredstavljivo, a tu smo v odnosu do umetnosti. Težko razumem (a se zavedam, da imajo morebiti obveznosti) tisti, ki se v soseskah, kjer Ana gostuje, mirno sprehodijo skoraj čez prizorišče, ne da bi za hip s pogledom ošvrknili predstavo. A tako to je. Ana Desetnica je letos poizkusila z zelo obetajočim, domiselnim in zabavnim pristopom. Ko je razvnela občinstvo v centru Ljubljane, je želela ta moment izkoristiti in je s spektakularno povorko vseh umetnikov preselila dogajanje v Šiško.
Ana vztrajno širi tudi svoj repertoar, dodaja pripovedovanje, zvišuje sporočilnost, odpira pomembne teme in vključuje gibalno ovirane. Zdaj je v obdobju, ko mora za ohranjanje občinstva in hkrati njihovo morebitno kulturno bogatenje primerno dozirati spektakle in komične predstave, ter bolj sporočilne, pripovedne, umetniške performanse. Ta premik se pozna. Čeprav je tudi v Šiški imela množično občinstvo, to seveda ni bil nabito poln Prešernov trg med katero od megalomanskih otvoritvenih akrobatskih predstav nekoč. Se pa tisti, ki jo obiščejo danes, nič manj ne zabavajo. /…/ Tudi letošnje predstave so postregle s kar nekaj presežki, a mnoge bi si zaslužile večje občinstvo. Zdi se, da je Ana Desetnica začela hud boj za pozornost. Ravno zdaj v neskončnem bombardiranju z vsebinami, ko že zlata ribica prekaša ljudi v ohranjanju pozornosti, bo morala še bolj bobneti, pokati, goreti, viseti od vsepovsod, kričati in predvsem motiti otopeli vsakdan ljudi. Kot vedno je bila tudi letošnja Ana Desetnica odlična in zvesto občinstvo to ve. Vprašanje je (vedno bilo, a stanje v družbi se slabša), kako tiste na telefonih, v lokalih, na telefonih v lokalih in mimoidoče, ki se niti ne ozrejo, privabiti, da se tudi oni prepričajo. Vsak festival je nov izziv, a ekipi Gledališča Ane Monro na koncu vedno uspe.”
KOMENTARJI FOTOGRAFA
o posameznem festivalskem dnevu v Ljubljani