KOMENTARJI FOTOGRAFA

Ena od novosti FESTIVALSKE TV na Ani Desetnici 2024 v Ljubljani so tudi zapisi/vtisi uradnega fotografa Luke Dakskoblerja o dogajanju v okviru posameznega dne, oziroma njegovega doživetja tega.

 

Sreda, 3. 7.

“Preživeli smo. Prvi dan fotografiranja Ane Desetnice v Ljubljani je vedno “kulturni šok”, privajanje na tempo, kaos in razne nove ali napredovane družbene bolezni (telefoni so konstantni element dandanašnjih kadrov, ki pogosto tudi uničijo fotografijo) ter ponovno odkrivanje vseh pomanjkljivosti težke tehnologije, ki ti visi okoli vratu. Zame je bilo sodelovanje osrednja tema dneva – medgeneracijsko, z roza Nezemljani, da Čilenski monociklistični žongler slučajno ne konča svoje kariere na Stritarjevi v Ljubljani itd. Ampak najbolj me je presenetila predstava, ki jo je bilo sicer zaradi šibke osvetlitve skoraj nemogoče fotografirati. Zadnja predstava dneva z naslovom “Skupaj v tem” Madžarske skupine One two many je takorekoč družbeni eksperiment, in to odličen. Ko se povsem naključni gledalci nevede znajdejo v situacijah, ko morajo sodelovati in soustvarjati akrobatsko predstavo, in jim to uspe tako vrhunsko, da vmes pomisliš celo, če so bili morebiti nastavljeni. S fotografskega vidika so ravno oni ustvarili najboljše prizore, ko so z ročnimi svetilkami dinamično osvetljevali prizorišče in nastopajoče, kot bi imeli že vnaprej načrtovano koreografijo. In za konec ima predstava še lepo sporočilo, ki ga sicer gradi od samega začetka predstave.”

 

Četrtek, 4. 7.

“Kako veš, da je Ana Desetnica V Ljubljani šla na polno? Ko stojiš na Celovški cesti pred semaforjem in te prehiti monocikel, dva para hodulj in ribiška ladja! Glavni dogodek drugega dne je bila vsekakor množična selitev artistov iz centra v Šiško, na poti pa je Ana Desetnica opravljala svoje poslanstvo – odpirala nova prizorišča na ulici. Žal je nekje na poti izgubila precej občinstva, ki ji je sledilo iz centra, so jo pa zato vozniki veselo pozdravljali s hupanjem, ljudje so ji mahali z oken svojih stanovanj itd. Pot je bila dolga, a na srečo razen ladje (in fototorb) baloni, cofi in žonglerski keglji niso težki. Pohištva ji ni bilo treba seliti, ker jo je že (poleg občinstva) čakalo na Trgu Prekomorskih brigad, pa še tega je potem Trol pokuril. Ene glavnih včerajšnjih zvezd so bili – psi! Za “Dobro jutro” je eden od njih odgovoril na provokacije nastopajočega kofetarja in se pognal na copat, ki mu ga je ponujal, in si ga tudi izboril! Tako, za lekcijo – ki je bila na srečo dovolj kratka, da se še ni prekvalificarala v motenje predstave. Pravo nasprotje pa je bil bokser, ki je bil očitno tako mentalno usklajen z nastopajočim, da je na robu prizorišča mirno spal vso predstavo, medtem ko je Trol pred njim počasi in z užitkom pokuril celotno stanovanje in z njim vso svoje staro življenje.”

 

Petek, 5. 7.

“Tretji dan se je začel v znamenju Litostrojskih prdcev iz bujne domišljije lokalnih mulcev in pripovedniške taktirke Roka Kušlana. Španske frizerke so bile spet hit – toliko dela frizerji v enem dnevu niso imeli že od prvega tedna po pandemiji. Guru se je med jogo v parku polomil. Ker je zvečer Milena Zupančič že spet zamudila svojo predstavo, so tudi tokrat Lepo Vido odigrali gledalci in gledalke (in en morski pes). Iz centra v Šiško je vozil brezplačni avtobus mestnega prometa s festivalsko okrašeno notranjostjo. Diplomirala je nova zmajevka, za konec pa je Danijela Zajc kljubovala gravitaciji. In gravitacija je naša beseda tedna. (Ne morem si pomagati, nekaj ali nekdo v občinstvu me je inspiriral.)

Namreč tradicionalno tretji dan Ane Desetnice fotografi začenjamo sanjati o nizki gravitaciji. Mogoče me je tudi zato najbolj navdušila predstava Fabla Collective (SLO) “Ali ptice sanjajo o letenju”, ki je prava poezija lahkotnosti gibanja v prostoru s pomočjo obtežene lestve. Mene je bolj kot na ptice spominjalo na gibanje v vesolju, breztežnosti, nekje na nekem planetu – in moja bujna domišljija je poletela: kaj ko bi v alufolijo ovili to lestev, tako kot so obložene vse roke in nosilci vesoljskih plovil? Kaj ko bi artista bila astronavta na samotnem planetu? Vesoljska ljubezenska zgodba s skoraj enakim narativnim lokom ali zgolj astronavtsko preganjanje dolgčasa na neobljudenem planetu.

S fotografskega vidika (a tokrat malo tudi vidika artistov) pa je včeraj ta predstava imela mali problem. Če smo se prej še na Litostrojskih zelenicah pogovarjali o prdcih, smo zdaj tu imeli svetlobno situacijo, ki ji fotografi ljubkovalno pravimo “sranje”. Visok kontrast, močno sonce in precej globoka senca – skoraj nemogoča kombinacija za fotografske senzorje in menda malo moteča situacija za hitro se vrteče akrobate, ki so prehajali iz sonca v senco in spet v sonce.”

 

Sobota, 6. 7.

“Če v tem obdobju leta pogledate skozi okno stanovanja in zunaj zagledate pomanjkljivo oblečenega moškega, ki je zemljo, ali plesni par, ki se tepe za klopco, časopis in lasuljo, je čisto mogoče (ni pa stoodstotno seveda), da ste naleteli na Ano Desetnico. Še posebej, če ste v enem od štirinajstih mest, ki jih je letos obiskala. Če niste, potem se vprašajte, kje živite.”

Je bilo pa to včeraj v Celovških dvorih v Ljubljani nekaj povsem običajnega. Poleg nastanka Zemlje smo videli tudi brezkompromisno predanost igri, tunkanje glave v vodo, razbijanje jajca na glavi, malicanje zemlje za rože itd. Kdor je medtem v stanovanju gledal Dirko po Franciji ali nogomet, mu je lahko malo žal. Ko je Tetka Zemlja s svežo šminko in poganjajočo brado odhitela na svoj randi, je Cigo gledalce popeljal pred sosednji blok (pa je ta stavek še vedno politično korekten). Tam se je v izvrstnem plesno gledališkem obračunu pomeril belgijski par Teatro Pachuco / Cie. Giolisu. Na športnem igrišču sta cirkuško športala Quoz a’Durac (CRO), med bloki je vzniknila igralnica recikliranih igral, medtem pa sta nedaleč stran na Trg Prekomorskih brigad Prispela. Španec in Litvanka iz davne preteklosti sta časovno-kulturno šokirana mojstrsko motila vsakdan lokalcev in sproščala občinstvo z vključevanjem v  njuno hojo prav po robu sprejemljivega, a globoko v zabavnem. Fotografa sva morala biti pazljiva in previdno izbirati razdaljo, saj nastopajoči potrebujejo prostor za gibanje, kar je pri pohodnih predstavah še posebej pomembno. Požrtvovalno sta izvedla tudi zaključek, potem ko jima stanovalci bloka niso odprli vrat, da se ne bi naselila h komu v stanovanje.

A dan se v znamenju parov še ni končal. Sledile so Samo besede – Parole parole, za občinstvo popravni izpit vizualnega in vsebinskega razumevanja, ki so ga med Ano Mraz malce pogrnili. Tokrat je bilo že precej bolje, če računaš, da so k težavnosti izpita pripomogli še roji komarjev. Zadnji par dneva – avstrijski –  je bil pa vroč. Ognjen. V zraku. Vrteč in spektakularen. XL verzija predstave, ki smo jo videli na Ani Mraz. In povsem novi trenutki z ognjem, ki smo jih fotografi lahko zamudili, ker jih nismo pričakovali.”

 

Nedelja, 7. 7.

Zadnje etape, velikega finala letošnje Ane Desetnice ni ustavila niti mogočna nevihtna celica. Na Trgu Prekomorskih brigad, prav pod oknom Gledališča Ane Monro, je rahlo okrnila program, a druženja ni preprečila. Ko je nehalo deževati smo nafutrali plastično pošast, podelili nagrade URBANA LJUBLJANA, prisluhnili glasbenim vložkom – na koncu tudi pravim koncertom – in množično plesali. Kljub vremenu je bil trg poln.

Zgodila pa sta se dva vrhunca letošnjega festivala. Prvega je po množični tajni organizaciji, ki bi jo cenili tudi snovalci izkrcanja v Normandiji, izpeljal član Gledališkega pevskega zbora kar med nastopom, ko je sestopil z odra (stopnic pred vhodom), stopil med občinstvo in na kolenih zaprosil svoje dekle. Rekla je da. Precej bolj kot z njenim odgovorom je tvegal z dokumentiranjem tega podviga, ker “hišni” fotografi nismo bili vključeni v tajno misijo, a dober obet sreče je nedvomno to, da sem bil v tistem trenutku na najpopolnejšem mestu za ovekovečenje tega dogodka (kar ni pogosto!)

In ko smo že mislili, da smo videli vrhunec dneva, so se na prizorišče v svojih invalidskih vozičkih pripeljale umetnice iz Zavoda ODTIZ. Ob Nedeljskem kosilu so v koordiniranem gibalno-capoeirskem-plesnem performansu s ŠKD Gibatorij navdušujoče širile meje uličnega gledališča. Tako na vozičkih kot brez njih so tekom predstave presenečale s svojimi zmogljivostmi vse do finala, ko so vse zapustile vozičke in se aktivno vključile v pravo Capoeiro. Nepozaben prikaz brezmejnosti umetniškega ustvarjanja in razbijanja stereotipov o drugačnih. Fotografije težko izrazijo širino te predstave, vsa sporočila in pomembnost. Predstava, ki si v prihodnje zasluži svoj termin tudi v centru Ljubljane na nabito polnem Prešernovem trgu.

 

Post festum – po festivalu, 10. 7.

”Pri svojih 27 letih je Ana Desetnica zrasla in se začela umirjati. Če je nekoč spektakularno vkorakala na ulice Ljubljane, se zdaj prikrade počasi, pojavi najprej v kateri od sosesk, da opozori nase, preden zavzame center mesta. Tako nekako kot kaka glasbena zvezda nevpadljivo obišče Ljubljano preden se zdivja na odru Stožic.

Že nekaj let širi tudi svoj rajon, a ljudi ni lahko zvabiti na nova prizorišča daleč od centra. Konec koncev jih ni lahko zvabiti niti iz svojih stanovanj, ko gostuje pod njihovimi okni. A to je proces, ki traja in bo videl še mnogo ljudi, ki na balkonih popolnoma nezainteresirano brskajo po telefonu, ko se naravnost pred njimi odvija akrobatska predstava. Meni je to nepredstavljivo, a tu smo v odnosu do umetnosti. Težko razumem (a se zavedam, da imajo morebiti obveznosti) tisti, ki se v soseskah, kjer Ana gostuje, mirno sprehodijo skoraj čez prizorišče, ne da bi za hip s pogledom ošvrknili predstavo. A tako to je.

Ana Desetnica je letos poizkusila z zelo obetajočim, domiselnim in zabavnim pristopom. Ko je razvnela občinstvo v centru Ljubljane, je želela ta moment izkoristiti in je s spektakularno povorko vseh umetnikov preselila dogajanje v Šiško. Žongliranje, monocikliranje, hoja na hoduljah in ribiška ladja na kolesih – vse to se je počasi po kolesarskih stezah in pločnikih premikalo po Celovški, a navdušenje ljudi je med potjo prihajalo predvsem iz mimo vozečih avtomobilov in občasno s kakšnega okna. Na žalost je na križišču ob prehodu na Celovško cesto, torej nedaleč od centra, povorka izgubila kar nekaj pehotnega občinstva, ki morda ni želelo pešačiti dlje; ljudje se očitno še vedno centra držijo kot pijanec plota, mogoče jim je ovira javni prevoz nazaj ali pa enostavno ne bi hodili tako “daleč”. To seveda ne pomeni, da v Šiški Ana Desetnica ni imela občinstva. Imela! Precej! Pomagal je tudi Ana Bus, posebej okrašen brezplačen avtobus Ljubljanskega mestnega prometa, ki je naslednji dan iz centra vozil v Šiško.

Ana vztrajno širi tudi svoj repertoar, dodaja pripovedovanje, zvišuje sporočilnost, odpira pomembne teme in vključuje gibalno ovirane. Zdaj je v obdobju, ko mora za ohranjanje občinstva in hkrati njihovo morebitno kulturno bogatenje primerno dozirati spektakle in komične predstave ter bolj sporočilne, pripovedne, umetniške performanse. Ta premik se pozna. Čeprav je tudi v Šiški imela množično občinstvo, to seveda ni bil nabito poln Prešernov trg med katero od megalomanskih otvoritvenih akrobatskih predstav nekoč. Se pa tisti, ki jo obiščejo danes, nič manj ne zabavajo.

Letošnji hit so bile poslikave obrazov in nore frizure. Čeprav je postregla s kar nekaj domačimi predstavami, ki so velik hit in odlične tudi v svoji visoki starosti, ker so vsakič malce drugačne in na splošno tako izjemne, pa fotografi že ne vemo več, kako bi katere od njih še lahko drugače fotografirali, saj smo jih že tolikokrat. Seveda sem ne štejemo visoko nepredvidljive Invazije, kjer meje možnega še nismo odkrili, ali ognjenih predstav, kjer še nismo odkrili perfektnih nastavitev fotoaparata. Tudi letošnje predstave so postregle s kar nekaj presežki, a mnoge bi si zaslužile večje občinstvo.

Zdi se, da je Ana Desetnica začela hud boj za pozornost. Ravno zdaj v neskončnem bombardiranju z vsebinami, ko že zlata ribica prekaša ljudi v ohranjanju pozornosti, bo morala še bolj bobneti, pokati, goreti, viseti od vsepovsod, kričati in predvsem motiti otopeli vsakdan ljudi. Kot vedno je bila tudi letošnja Ana Desetnica odlična in zvesto občinstvo to ve. Vprašanje je (vedno bilo, a stanje v družbi se slabša), kako tiste na telefonih, v lokalih, na telefonih v lokalih in mimoidoče, ki se niti ne ozrejo, privabiti, da se tudi oni prepričajo. Vsak festival je nov izziv, a ekipi Gledališča Ane Monro na koncu vedno uspe.”