Piše: Sara Šabec, pedagoška vodja ŠUGLE
sara.anamonro@gmail.com
Preden začnemo govoriti o uličnem gledališču, moramo po časovni premici rahlo nazaj. Da lahko govorimo o samem začetku pa moramo v šestdeseta in sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Na sam pojav in razvoj so s svojimi gledališkimi izraznimi oblikami vplivali tako ljudska kultura, kot zgodovinska avantgarda in neoavantgardno gibanje. Predstave uličnega gledališča združujejo družbeno-politično akcijo s kulturno in zabavno aktivacijo in animacijo. Ulično gledališče se dogaja na javnem prostoru in ima kot tako poleg umetniške vloge tudi izrazito politično in družbeno vlogo. Eden glavnih namenov uličnega gledališča je tudi privabljanje občinstva, ki se kulturnih prireditev navadno ne udeležuje, in s tem omogočanje demokratične potrošnje umetnosti ter možnosti za njeno sooblikovanje.
Občinstvo je ena izmed specifik uličnega gledališča. Ulični umetniki vzpostavijo kontakt z občinstvom že pred samim začetkom predstave, ko privabljajo gledalce. Ta kontakt se pri večini uličnih predstav nadaljuje ves čas trajanja predstave, saj morajo ulični gledališčniki skrbeti med drugim tudi za to, da jim občinstvo ne bi ušlo, glede na to da so ulične predstave brezplačne, da gledalci stojijo ali sedijo na tleh in da razmišljanje gledalca uličnega performansa ni takšno kakršno je razmišljanje gledalca klasične gledališke igre, ki gre v gledališče z namenom, da bo videl predstavo. Veliko gledalcev ulične predstave so naključni mimoidoči, katerih prvotni namen ni bil ogled predstave. Ulični gledališčnik mora komunicirati z občinstvom, ga pritegniti k sodelovanju in/ali biti dovolj zanimiv in izžarevati samozavest in pozitivno energijo, da najprej pritegne in potem še zadržuje občinstvo pri svojem nastopu. Sploh pa je občinstvo za ulične gledališčnike zelo pomembno, saj je ono tisto, ki gledališčniku določi status. V klasičnem gledališču se gledališka iluzija ustvari brez večjih problemov, saj ni odvečnega hrupa, dogajanje je fokusirano na oder, pri ustvarjanju iluzije pa pomagajo tudi luči. Na ulici je taka intimnost, ki jo premore dvorana, praktično nemogoča; ulični gledališčnik je podvržen neštetim nepredvidenim situacijam, zaradi katerih mora imeti dobro razvit čut za improvizacijo, da se lahko, na občinstvu zabaven način, spretno izogiba neprijetnostim in s tem mogoče naredi svoj nastop še bolj privlačen. Zaradi zunanjih vplivov, ki so na ulici neizogibni, je vsaka predstava neponovljiv dogodek, performerji pa mojstri fleksibilnosti, kar pomeni tudi, da ulična igra ne more postati mehanična.
Pod okriljem Gledališča Ane Monro deluje Šola sodobnih performativnih in uličnih umetnosti (ŠUGLA), ki mlade med drugim izobražuje tudi na tem področju. Tretja stopnja izobraževanja je namreč posvečena odnosu performerja s publiko. Vse informacije o programu izobraževanja in usposabljanja na tej stopnji si lahko preberete TUKAJ.