Ana Desetnica 2025 v soseski RAKOVA JELŠA II // Ljubljana, 27. 6. 2025
Piše: Maja M. Gašperšič – festivalska opazovalka, raziskovalka, poročevalka
Ana Desetnica zaključuje svojo turnejo po ljubljanskih soseskah. Preden se odpravi proti centru mesta, se je ustavila še na Rakovi jelši. To je tisti južni del Ljubljane, ki ga skoraj nikoli ne obiščemo, saj »tam ničesar ni«. Deloma to drži: ni trgovin, ni lokalov, ni knjižnice, še športnega igrišča ni… košarka, nogomet, odbojka, karkoli… Ne. Ni. Na koncu soseske Rakova jelša II sicer je mini otroško igrišče, ki pa je vsekakor premajhno za vse, ki živijo v naselju. Kaj naj torej počnejo lokalni prebivalci: vsi mladi, starejši, tisti srednjih let, starši z malimi otroki, osebe z invalidnostjo?
Prizorišče tokratnega mini festivala je hitro vzbudilo pozornost sosedov, sploh, ker so v enem od opečnatih blokov praznovali rojstni dan. Presenečena sem bila, s kakšnim veseljem in zanosom mi je ena od sosed prinesla rojstnodnevni muffin. Extra lep, z mavričnim posipom. Pa sočen je bil tudi. Če to ni dokaz, kako odprto in srčno je to okolje, ne vem kaj je. Igrivost in vzdušje sta se hitro prelila na Zelena igrala. Odrasli so, prav tako kot otroci z veseljem postali del igre. Nepresenetljivo dejstvo dneva je, da se tudi na Rakovi odrasli zelo radi igrajo.
Prebivalstvo Rakove jelše je zelo raznoliko. Menda je to edina ljubljanska soseska z večinskim neslovenskim prebivalstvom in na ulici je res slišati vse jezike bivše Juge. Nerazumevanje klene slovenščine zato ni bila ovira za predstavo Tei Tei. Zvezda predstave, Emiliano, je Španec, ki živi v Argentini, ima italijanske korenine in francosko vozniško dovoljenje. Z lahkotnostjo in humorjem je odstiral nevidne povezave med sosedi in jih igrivo povabil k sodelovanju v predstavi. Le z uporabo lepilnega traku je gledalce še bolj prilepil na tribune. Razen tistih, ki jih je zalepil na oder. Nihče ni potreboval besed, vsi smo vse razumeli.
Tako kot smo se razumeli med predstavo 40-60. Malce je spominjala na zloglasna kolega A Je To!, malce pa na Čakajoč Godota. Skozi humor in absurd je prikazala sodobno družbo. Rakova jelša že dolgo nosi oznako »degradirano območje«, a sosedi jo vidijo precej drugače.
Medtem ko se okolica vidno spreminja, duh skupnosti ostaja močan. In to je tisto, kar šteje. Med sprehajanjem med bloki in gledalci mi je zelo hitro padla v oči povezanost med ljudmi. Vsak je pozdravil vsakega, vsakemu pomahal, ali se vsaj na daleč nasmejal. Kljub socialnim in ekonomskim izzivom lokalci poudarjajo, da si znajo prisluhniti, pomagati in sodelovati. Občasna skrb za otroke, deljenje informacij, izmenjava pomoči se tukaj dogaja spontano, na vsakdanji ravni. Na Rakovi jelši prijaznost, gostoljubnost in solidarnost niso le besede, so način življenja. Včasih je za povezanost dovolj že pogled, gib ali pa kos mavričnega muffina.
Festivalski program se bo v Ljubljani in mnogih drugih mestih po Sloveniji nadaljeval še do 6. 7.. VABLJENI!
VSE INFORMACIJE