Ana Desetnica 2025 v soseski ŠTEPANJSKO NASELJE // Ljubljana, 25. 6. 2025
Piše: Maja M. Gašperšič – festivalska opazovalka, raziskovalka, poročevalka
20 let sem živela v Štepanjskem naselju. 12. nadstropje stolpnice, pogled na mesto, pod mano pa približno 500 sosedov, vsak s svojo zgodbo. Vseh kakopak nisem poznala, a tiste mini stike sem cenila: beseda v dvigalu, nasmeh na hodniku, prijaznost brez velikih besed. Če sem bila pri volji, sem komu očistila sneg z avta ali pridržala vhodna vrata (ali jih ne extra hitro zaprla). Takšni s(m)o ljudje v Štepanjskem naselju.
Prav ta domačnost je prišla do izraza, ko je sosesko obiskala Ana Desetnica. Predstava skoraj ni mogla steči, kamenčkov je bilo preveč in manjkala je metla. Ampak v Štepanjskem naselju to seveda ni problem. Metla se je našla. In roka, ki jo je posodila, je tudi pomagala pometat. Veseli me, da gostoljubje in prijaznost le nista izumrla.
Štepanjsko naselje oz. Štepc (kot radi rečejo domačini) je najgosteje poseljena soseska v državi. Na enem kvadratnem kilometru živi več kot 11.000 ljudi. Kr’ gužva. Kljub temu ni čutiti utesnjenosti. Povsod je zeleno: travniki, drevesa, klopce in koši za smeti. Prostor diha in ljudje z njim. V preteklosti je imelo naselje »problematično« konotacijo. Ampak časi se spreminjajo in Štepc se je razvil v mirno, a hkrati živahno sosesko. Multikulturno, odprto in pisano. Tuj je le tistemu, ki še ni bil tukaj.
Zelena igrala so spet očarala mnoge odrasle. Ja, prav ste prebrali; tudi v tej soseski se odrasli igrajo skoraj raje kot otroci. Nenavadne igrače, žongliranje, hodulje – vsak po svoje. Ne preseneča me, da je Ana Desetnica tukaj zaživela s toplino in širino. Sodeč po aplavzu, je predstava Kuhti ogrela srca vseh generacij. V ozadju se je vila vrsta za palačinke. Tudi tokrat jih je pekel Tim, legenda ljubljanskih palačink. Ni šlo brez čakanja, ampak nikomur ni bilo zares mar. To ni bil le mini festival, to je bilo doživetje. Če bi morala ta dan opisati s tremi besedami, bi izbrala Prijaznost. Raznolikost. Radoživost.
Res je bilo vroče popoldne. Sedela sem v senci velikega drevesa in opazovala ljudi, njihove obraze, nasmehe, poglede, gibanje prostora in šelestenje mini množice. Slišala pa sem tudi doooooolg in bučen aplavz. Umetnost ima tukaj svoj prostor! Na stenah blokov, ob reki, na pločnikih, v ljudeh. Ko so sosedi povabljeni k soustvarjanju, se zgodi nekaj več – spoznajo se in povežejo, takrat skupnost lahko zaživi. Umetnost pa je njeno zrcalo in lepilo.
Ste kdaj razmišljali, ali ptice sanjajo o letenju? Jaz sem. Najprej takrat, ko sem iz 12. nadstropja opazovala kako krožijo, pristajajo na strehah, si delijo prostor. Po ogledu predstave, ki me je ponesla rahlo v zrak pa sem pomislila drugače; z višine, v gibanju, s celim telesom. Morda ptice sploh ne sanjajo o letenju. Morda sanjajo o tem, kako ostati povezane z vetrom, z drevesi in drugimi pticami.
In morda bi tudi mi lahko tako sanjali. In živeli in delovali. V skupni prihodnosti šteje vsako življenje okrog nas. V razmislek pa še mini zagonetka:
Kdo v teh časih neznancem sploh še posodi metlo? In tudi pomaga pomesti.
#vsaksvojprag
VSE INFORMACIJE