Ana Desetnica 2025 v LJUBLJANI // 3. 7.
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – prvo oko in pero festivala
FOTOGALERIJA
Zaradi ekstremne vročine sem imel že drugi dan Ane Desetnice v Ljubljani “prilagojen program”. No, v resnici se zaradi razdalj med prizorišči logistično ni izšlo, da bi fotografiral več predstav, ker bi me z zadnje verjetno odpeljali z rešilcem. Na prvo žogo bi rekel, da je bilo vroče kot na površju sonca, ko smo na Gornjem trgu prijazno čakali, da igralci na ulici za hrbtom čakajočih gledalcev posnamejo svoje prizore za novo tv serijo, a smo se prav vsi kuhali brez pritoževanja. Mismo nismo in Olfamož so nato postregli s prikupno zabavno žonglersko-glasbeno Predstavo na prvo žogo, odžagali eno nogo in si hoteli pribiti žebelj v glavo (o čemer sem fantaziral tudi sam).
Ko sem sledil desetniški okrasitvi, sem spet srečal Špance, ki so vajeni vročine in v njej radi pečejo omlete. Medtem so v Parku slovenske reformacije vsi nekaj sanjali. Najprej ptice, potem uličarji. Ker jaz o letenju med prizorišči lahko tudi samo sanjam, nisem imel šans, da bi odfrčal gor in še ujel Fabla Collective, ki se spektakularno sprašujeta Ali ptice sanjajo o letenju (v tej vročini sanjajo bolj o vodnjakih), sem pa imel načrt, da po španskem bojevniškem prihodu tam vseeno ujamem Globus Hystericus v predstavi Sanje uličarjev: Pesem za park, predstavo mask, ki se prilagaja prostoru. Malo morgen. Še ščepec zamude pri kuharski četici pa je logistika mojega kratkega obiska uličarjev zahtevala že teleportacijsko napravo. In plan je odpadel kot oklepi s Špancev.
Premaknil sem se nazaj na Levstikov trg, kjer očitno poteka neko mednarodno tekmovanje družbeno kritičnih/angažiranih predstav. Dan prej so Italijani pripovedovali o uničevanju Afrike (mimogrede, za dodatek k razumevanje včerajšnje predstave: ravno Italija menda prednjači v land grabbingu v Afriki. O enem od primerov v Senegalu z lovkami od italijanskega podjetja do newyorške mafije in državnega vrha sem tudi sam nekoč fotografiral zgodbo, ki je od vseh še najbolj spominjala na vohunsko akcijo z veliko možnostjo podaljšanega bivanja v zaporu), tokrat pa so Poljaki iz Teatra Migro postregli z izredno močno, kontemplativno in dovršeno gibalno predstavo o sprejemanju migrantov, v kateri so nas spodbudili k razmišljanju o našem dojemanju realnosti, kako hitro sodimo druge in kakšno vplivno vlogo imajo pri vsem tem in predvsem konfliktih interesi z odlikovanji okitenih generalov in politikov. Poželi so dolg aplavz in stoječe ovacije.
Kar nisem prehodil na poti do sanjačev na drugem koncu centra, sem s fotoaparatom, iz katerega se je že skoraj kadilo, prehodil tu, iskoč “čist” kader. Kamorkoli sem se obrnil me je v kadru živciral večni mestni moteči element – zloglasni bel kombi. Ali cela čreda teh. Ali jata svetlih avtomobilov, parkiranih skoraj eden na drugem.
Kar dve predstavi sta se ob isti uri odvili medtem. Na Stritarjevi ulici je Španec Emilliano Alessi dokazoval, da je lepilni trak oz. “gafo” v tehničnem žargonu verjetno prav vsake produkcije na svetu res najbolj univerzalno orodje. V športnem parku Poljane pa je mednarodni kolektiv aktivistov in umetnikov iz bivše Jugoslavije Kolektiv Variete Balkan s cirkusom reševal svet. Tudi jaz bi. A sem v izogib urgenci tu zaključil. Po kaki sekundi neprištevnosti, ko sem vseeno še tretjič pomislil, da bi mogoče z minimalno zamudo še prikrevsal do izmuzljivega Parka slovenske reformacije, kjer so dan zaključili madžarski umetniki iz skupine One Two Many, z odlično predstavo Skupajvtem, ki sem jo z veliko težavo (ker se je dogajala v skoraj popolni temi) fotografiral že lani, in ki jo soustvarijo z gledalci.
Se vidimo in družimo na ulicah, trgih, v parkih ter drugih urbanih kotičkem različnih mest po Sloveniji še do nedelje, 6.7.! VABLJENI!
VSE INFORMACIJE
