ANA SRČNA 2026 // Ljubljana, 7. 3.
Piše: Maja M. Gašperšič, ulična kronistka
Kar se tiče menjave letnih časov sem precej konservativne sorte. Marec me ne prepriča kaj hitro. Sonce je lahko varljivo, en topel vikend še ne pomeni pomladi. Babica me je učila, da do ledenih mož nikoli zares ne veš, ali je pomlad res tu ali Setveni koledar zamuja. Ampak letos… letos imam občutek, da je nekaj drugače. Toplota je med nami.
Ana Srčna me je zagrabila za roko in popeljala skozi svetlobni ambient v Miklošičevem parku; med srčke, vile, svetleče gredice, gigantske rože in nasmejane obraze. Po potkah smo si neznanci izmenjevali kratke, rahlo skrivnostne poglede, kot da vsi skupaj vemo, da se dogaja nekaj posebnega. Hkrati pa smo nekako zadržano špegali proti ogromni gmoti, ki je veličastno sedela sredi parka. Nek poseben vrvež je bil v zraku. Poznate občutek, ko se ljudje prvič vidimo, pa se vseeno gledamo z rahlim nasmehom, kot da smo del iste skrivnosti?
Kraljica večera je bila Luna. Polna luna. Tista velika, svetla, skoraj teatralna luna, ki opazuje vesolje okrog sebe in vabi lunatike k revolucionarnim idejam, novim začetkom. V brstenje. V cvetenje. Kot da se nekaj starega zaključuje in nekaj novega zelo tiho začenja. Brez velikega pompa, le z majhnimi premiki: z glasbo, z gibanjem, z ljudmi, ki se pustijo potegniti v krog.
Za en večer nas je ogromna Luna spomnila, da smo ljudje vendarle bitja ritma. Da smo nekoč merili čas po lunah, po plimah, po ciklih. Vsak kotiček parka je zasedala radostna nagajivost. Ena sama ljubezen. Tisti občutek, ko se lahko zgodi karkoli. In se je.
Srčna poroka je premamila marsikoga. Veliko parov (in tudi neparov) je stopilo pred Srčnega matičarja in izreklo simbolni »DA«. Luštkano. Prikupno. Malo pocukrano za moj okus. Po obrazih ženinov in nevest, nevest in nevest, ženinov in ženinov pa sem opazila in prepoznala, da je bilo tudi čisto zares. Iz srca. In za vedno.
Težko sem stala na miru. Vzdušje je naravnost vabilo h gibanju, kroženju, mešanju med neznance. Množici navkljub – in na lastno presenečenje – sem srečala dobre, stare prijatelje. Delila objeme. In delila mojo palačinko, čeprav načeloma ne maram deliti svoje hrane. Pomahala sem znancem, pomežiknila frendom »iz ulice« in se res prisrčno nasmejala s prijatelji, ki so na Ano Srčno prišli iz daljnega Zasavja. Spoznala pa sem tudi gospo iz bližnjega stanovanja. Stara je in živi sama. Zaupala mi je, da ne hodi veliko ven. Bojda ne najde veselja. Tistega večera je z nami v parku ostala do konca večera.
Kot da se je pod isto Luno za trenutek združil in povezal svet. In takrat sem se vprašala: »Mogoče pomlad sploh nima veze z vremenom in ne pride z lastovkami?«
Ker pride z ljudmi. Z drobnimi srečanji. Z objemi. Z neznanci, ki za trenutek postanemo znanci. Z glasbo, ob kateri se telo samo premakne. Z drobnimi trenutki, ki spomnijo, da smo – vsaj za tisti hip – vsi del istega kroga.
Pa še to: Ljubezen včasih izgleda tako, da se enostavno pogledaš v ogledalo. In čisto nič ni narobe, če kdaj objameš drevo.
FOTOGALERIJA
Avtor: Luka Dakskobler
