ANA SRČNA 2026 // Ljubljana, 7. 3.
Piše: Leja Forštner, pooblaščena obiskovalka/opazovalka
S tem povabilom se je zaključila atraktivna otvoritev festivala Ana Srčna 2026, med katero so z LED lučkami ožarjeni performerji s plesno-vokalnim ritualom pospremili vzhod Srčne lune, najsvetlejše ”zvezde” četrte izvedbe svetlobno-doživljajskega ambienta na temo ljubezni in s pridihom pomladi, ki ga Gledališče Ane Monro na povabilo Turizma Ljubljana prireja v okviru LUV festa.
Prizorišče je bilo v Miklošičevem parku v Ljubljani, do katerega je možen dostop s štirih strani. Na vseh poteh, zelenih površinah med njimi in središčni betonski ploščadi, so bili razpostavljeni raznoliki svetlobni in interaktivni elementi: ”šotori” iz barvnih mrež; gredice z rožami, ki zacvetijo oziroma zasvetijo v temi; barvita kabina, v kateri smo lahko videli, kako izgleda ljubezen; čarobna portala v obliki tunela; paviljon s ptički in omelom za poljubljanje; foto okvir v obliki srca, ki je imel, kot vsaka zgodba, dve plati; bogato okrašen lestenec; gugalnica za iskanje ravnovesja v odnosih; tabla za srčna sporočila; poročni oltar in pravljična hiška, v kateri je ljubezen delila srčna vila Ljuba.
Poleg te je Ana Srčna gostila še cvetočo pomladno vilo Primo, dva skrivnostna šamana, svetleče, hodeče in po drevesih sedeče papirnate parčke, ter visokoraslega Kupida, Trubadurja z lajno in Zapeljivca v rdeči plesni obleki, ki so novačili kandidate za Srčno poroko, katera menda drži, dokler ljubezen traja, kasnejših posledic pa nima, kot je med vsakih obredom povedal glasni Matičar.
Pred njegov oltar so bolj ali manj pogumno stopili zaljubljeni pari, zakonci, ki so želeli obnoviti zaobljube, ter cele družine in celo skupine prijateljev. Na eni poroki sem bila priča tudi sama – znancema, s katerima se nismo videli že skoraj desetletje, in smo tako na nek način srčne vezi sklenili oziroma spet okrepili tudi mi.
Kot redna obiskovalka festivala lahko rečem, da je bilo vzdušje letos drugačno; bolj družabno in veselo, oziroma manj intimno kot prejšnja leta. Zagotovo zaradi (še) več performatvnih vsebin in glasbe, verjetno zaradi osrediščenosti dogajanja, morda pa tudi zato, ker smo se (z)družili ljudje, ki so nas v teh čudnih časih še posebej močno nagovorile barve, svetloba, radost in toplina, ki jih je širila Ana Srčna.
Ja, v zraku je bilo vsekakor čutiti ljubezen in pomlad, pa tudi pozitivno energijo in občutek skupnosti, kar mi daje (za)upanje, da je lahko ne glede na vse svet še vedno zelo lep.
FOTOGALERIJA
Avtor: Luka Dakskobler
