Ljubljanica že tisočletja življenjsko in gospodarsko povezuje kraje v Ljubljanski kotlini in njeno porečje je pomemben kulturni habitat, ki so ga v pradavnini naseljevali mostiščarji, v rimski dobi so ga zaznamovale utrdbe, v sodobnem času pa je postal(o) prostor urbanih struktur. Predvsem pa je naraven, živ in tekoč amfiteater! Njena zgodovina je namreč zaznamovana s številnimi zgodbami in legendami – spomnimo se le Urške in Povodnega moža!
Toda med reko in ljudmi že od nekdaj poteka nekakšna borba, in čeprav smo jo skozi čas uspeli ukrotiti in zregulirati, zna še dandanes pokazati svoje zobe in poplavljati. Podnebne spremembe pa grozijo, da se bo subtilno ravnovesje med naravo in mestnim okoljem dokončno porušilo: poplave namreč postajajo vse silovitejše in poletna vročina grozi, da bo izsušila barje in podvodne rezerve.
Vse to nas je spodbudilo, da poiščemo (nove) načine sobivanja med naravo, reko in ljudmi, in porodila se je ideja o Reki sedmerih imen.
Navdih za projekt smo našli v ostankih rimske tovorne ladje, ki je napol zakopana v stari strugi Ljubljanice, in je simbol reke in ljudi, ki se spreminjajo v času, a ostajajo za vedno. Da dokažemo, da lahko ulična umetnost gradi mostove, oziroma poveže različne svetove, bomo zgradili ladjo, s katero bomo potovali od izvira Ljubljanice do Plečnikovih zapornic v središču prestolnice.
Na pot(ovanje) bomo povabili prebivalce, različne umetniške ustvarjalce, (znanstvene) raziskovalce in turistične delavce – skratka vse, ki živijo in/ali delajo ob reki oziroma z njo in zaradi nje. In vsi skupaj se bomo soočili s perečimi vprašanji o vplivih in posledicah “nove” podnebne resničnosti. Kako ta vpliva na reko in barje? Kakšne spremembe se zaradi tega dogajajo v našem življenju? Kako jih lahko preprečimo oziroma izboljšamo svoj/naš odnos do reke in narave nasploh?
