Povsem nepričakovano se je 2. 12. za vedno poslovil Marko A. Kovačič, izjemen umetnik in soustanovitelj Gledališča Ane Monro.
Njemu v spomin je Goro Osojnik zapisal svoj spomin nanj.
Na tem mestu člani društva skupaj z njim izrekamo iskreno sožalje Markovi družini in vsem, ki ga bodo – tako kot mi – zelo pogrešali.
Prva podoba Mareta Kovačiča v mojem spominu je še iz časov naše mladosti, iz ŠKUCA, ko sta z Rozo nastopala in je bil Mare Vran – z oranžnim kljunom, izrezanim iz kartona za fascikle na glavi, ves v črnem, slok in eleganten. Enkratno. Naslednja podoba je bolj film, iz časa, ko smo pripravljali scenografijo za predstavo Cirkus Kansky in je Mare varil neke železne palice. Uf, kako sem si želel, da bi se tudi sam kdaj naučil tako variti, kot on. Pa se žal nisem.
Potem so se naše umetniške poti razšle, saj je nehal nastopati z Ano Monro in se lotil svoje, vizualne in multimedijalne poti. In obisk njegovega ateljeja na Metelkovi je bil kot obisk Ali Babine votline – natrpan z raznimi zanimivimi kosi in objekti – od lutk, figur do raznih neznanih objektov, ki jih je našel kdo ve kje. In iz tega so nastajali izvrstni umetniški artikli, od katerih je celo vsakdo od nas dobil svoj predelani televizor, dioramo, postavitev nekega svojega oz njegovegq sveta. In iz katerega se je potem, vsaj po moje, razvil cel koncept Civilizacije Plastosov.
Enkratna podoba je, ko sta s hčerko Katjušo, ki se je ravno vrnila iz Kitajske, pred Mestno hišo nastopala kot Duo Kovačič. Katjuša ga je našponala, da je postal gibalec v pajkicah. Za umret zabavno. Naslednja slka je bolj temna, iz nočnega nastopa na Šuštarskem mostu, v neki manjši verziji njegovega benda Zlati Kastrioti. Saj ni bil vrhunski glasbenik, a je bil impresiven nastopač – on in njegov baritonski saksofon.
In zadnja podoba, ki mi pride na misel, je iz letošnjega poletja, ko je bil pravi dedek, saj je med nastopom čuval vnukinjo. Ves veder in nasmejan.
In prav to se mi zdi je bila njegova odlika. Kolikor praskam po spominu, ne najdem nobene podobe, ko bi bil Marko čemeren ali celo zatežen, kot smo lahko nekateri. In upam, da je na svoji poti v vse-mir-je Plastosov ali kamorkoli se je že odpravil, veder in da uživa.
Srečno pot, Marko A. Kovačič!
Fotografija je z letošnje Ane Desetnice v Ljubljani, kjer/ko sta se Marko in Goro zadnjič srečala.