DNEVNIK, 6.7.2018 // tekst: Gregor Butala // foto: Bojan Velikonja
V teh dneh se je v Ljubljano znova naselil priljubljeni mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Prireditev, ki je lani praznovala dvajsetletnico, doslej pa je na več kot 200 prizoriščih po vsej Sloveniji predstavila okoli 5000 umetnic in umetnikov z vsega sveta, si je že zdavnaj pridobila sloves ene glavnih privlačnosti začetka ljubljanskega poletja in ni malo tistih zvestih obiskovalcev, ki začnejo o odhodu na dopust razmišljati šele po njenem koncu. Glavna gonilna sila festivala je že od samega začetka Goro Osojnik, veteran slovenskega uličnega teatra ter obenem dolgoletni vodja legendarnega Gledališča Ane Monro, ki pa, vsaj ko steče beseda o Ani Desetnici, nikoli ne pozabi omeniti svoje »sijajne ekipe sodelavcev«, ki se je izkazala tudi tokrat. Festival bi se moral namreč enako kot lani dogajati na Slovenski cesti, vendar se je izkazalo, da te zaradi zamude pri obnovi Gosposvetske ceste ne bo mogoče zapreti za promet. V samo nekaj dneh so morali tako poiskati novo primerno prizorišče. »Časa ni bilo prav veliko, toda prilagodljivost in iznajdljivost sta navsezadnje dve izmed glavnih potez našega festivala,« se nasmehne Osojnik. Namestili so se na prenovljenem delu Gosposvetske ceste in v bližnjem parku.
Del festivala je tudi letos tako imenovana dnevna soba, ki ste jo prvič postavili lani na Slovenski cesti. Za začetek bi vas torej vprašal: zakaj mesto potrebuje dnevno sobo, s preprogami in pohištvom vred?
V osnovi je šlo za nekoliko šaljivo domislico. Ko se je mesto lotilo prenove Slovenske ceste, so ob tem napovedali, da naj bi ta postala dnevna soba mesta. To napoved smo vzeli zelo resno in tako smo se lani odločili, da vsaj za en dan pokažemo, kako naj bi bila takšna dnevna soba videti po našem mnenju: ko se je cesta zaprla za promet, smo nanjo postavili mize, stole in fotelje, lončnice in celo omare, s tem pa poskusili ustvariti prijetno, domačno okolje, kjer lahko obiskovalci med predstavami malce posedijo, sproščeno poklepetajo, tudi kaj pojedo in popijejo. In uspeh te dnevne sobe nas je nadvse presenetil; spomnil nas je na to, da festival ni samo umetniški, temveč tudi družabni dogodek.
No, družabna razsežnost je že dolgo nekakšen zaščitni znak Ane Desetnice…
Drži, toda vmes smo na to razsežnost morda postali nekoliko manj pozorni. Ko sem malo prebrskal naše arhive, sem ugotovil, da smo prva leta naš festival tako ali tako označevali kot »urbano umetniško zabavo«. Ulično gledališče je namreč izrazito večplastno, v njem se med seboj prežemajo umetniki, gledalci in vsakokratni prostor, v tem je tudi ta njegova posebna živost, ki je tako zabavna. Ulica se vzpostavi kot prizorišče nekega minljivega dogodka, v katerem nastopajoči z le malo orodji, včasih zgolj s pomočjo svojega telesa, zgradi neki posvečen prostor, ki deluje kakor čisto prava gledališka stavba; ima oder, zaodrje, avditorij, celo zunanje stene, ki jih oblikuje zbrano občinstvo. Umetniški vidik je torej zelo močan; toda hkrati je nabor ljudi, ki se zberejo na ulični predstavi, precej širši od tistega v dvoranah repertoarnih gledališč. Prvič že zato, ker je ulično gledališče bolj odprto, trudi se biti dostopno vsakomur. In drugič, poleg ljudi, ki pridejo prav zaradi predstave, je med občinstvom vedno tudi približno tretjina takšnih, ki na dogajanje naletijo po naključju in jih to pritegne. Tako se vzpostavi začasna skupnost ljudi, ki se sicer morda nikoli ne bi znašli skupaj na istem kraju.
Čemu se vam zdi vse to druženje tako pomembno?
V času, odkar obstaja festival, se je svet precej spremenil; razmah družbenih omrežij in tehnologije nas je privedel v nekoliko protisloven položaj, ko smo lahko nenehno povezani s celim svetom, pri čemer imamo vtis neposrednega stika. Ta pa to v resnici ni – fizično smo vse bolj sami. Pa vendar kot živa bitja potrebujemo tudi neko bližino, dotik, če hočete, naj se tega zavedamo ali ne. In na vse to nas je lani spomnila dnevna soba: da ne gre zgolj za umetnost, ampak tudi za to, da se lahko nekje srečamo in da smo tam skupaj. V preteklih časih je imela podobno vlogo mestna promenada: po njej so se sicer res večinoma sprehajali, vendar ni šlo zgolj za to, temveč predvsem za neki ritual družabnosti, ki je imel pač svoja pravila oziroma določene kode obnašanja, na podlagi katerih so se vzpostavljali in oblikovali odnosi med ljudmi.
In to želite omogočiti?
Ne samo omogočiti, ampak tudi spodbuditi. Morda se mi le zdi, ampak stika in komunikacije, sploh med neznanci, je vse manj. Denimo, še pred dobrim desetletjem je bilo normalno, da si pri srečanju s kom vzpostavil očesni stik, četudi za kratek čas; zdaj imam občutek, da se v oči sploh ne gledamo več, kot da bi bili na to možnost sčasoma pozabili. Kakor koli – za danes smo si na primer zamislili, da bomo priredili piknik; povabili smo ljudi, naj s seboj prinesejo hrano, ki jo bodo pripravili sami, po možnosti več, kot je lahko pojedo, in jo ponudijo tudi drugim. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.
V času, odkar obstaja festival, se je spremenilo še marsikaj drugega. Nekoč na ulicah in javnih površinah ni bilo kaj dosti dogajanja, danes pa lahko med sprehodom po središču Ljubljane vsakih nekaj metrov naletimo na glasbenika ali klovna, veliko je koncertov in drugih brezplačnih prireditev, ki jih mesto med drugim spodbuja iz turističnih razlogov. Kaj to pomeni za Ano Desetnico?
Imate prav, naš festival se je začel pred leti kar malce izgubljati v poplavi vseh teh dogodkov in zato smo se morali bolj temeljito vprašati o naši identiteti – vendarle smo se medtem nekako navadili, da je čas, v katerem se dogaja Ana Desetnica, nekaj posebnega. Naš odgovor je bil naslednji: poiščimo prostor, kjer ni ničesar, spremenimo ga v nekaj novega in vanj povabimo ljudi; kajti morda res nimamo denarja za velike in razkošne spektakle, znamo pa prav vsak prostor spremeniti v gledališče in vsaj za nekaj dni zasnovati skupnost. Prav vzdušje skupnosti pa je tisto, kar naredi festival za nekaj več kot zgolj kuliso, torej le še enega v množici dogodkov.
Tudi sicer ste v preteklosti z drugačnimi načini rabe javnega prostora pogosto oživljali pozabljene predele mesta.
Na javni prostor prepogosto gledamo kot na nekaj, kar je le stvar arhitekture, ne pa tudi kot nekaj, kar je nastalo ravno z namenom, da bodo ljudje to zares uporabljali. Seveda obstajajo tudi urbani prostori brez ljudi, reče se jim opustela soseska, ruševine in podobno. Javni prostor pa je lahko samo takšen, ki živi in ki je hkrati odprt za različne rabe; tudi družabne in gledališke, če hočete.
Toda po drugi strani se javni prostor krči, kapital si ga prisvaja tudi povsem fizično – lokali se širijo na pločnike, ob nekaterih prireditvah se z ograjami zapirajo ceste in trgi…
Se strinjam, javni prostor se vse bolj zapira. Vendar pa lahko ta izraz včasih tudi nekoliko zavaja, kajti kot javni prostor lahko na primer razumemo tudi banko ali pa kakšno nakupovalno središče, čeprav so to seveda povsem zasebni prostori, ki so zgolj odprti za javnost. Ljubši mi je zato izraz »prostor skupnosti«, ki ga razumem kot večnamenski prostor, ki ga lahko različni deli skupnosti uporabljajo na različne načine, čeprav morda ne nujno hkrati. To je tudi eden izmed razlogov, da se na festivalu izogibamo temu, da bi za potrebe njegove izvedbe gradili velike strukture, ki bi trajno zasedale prostor, uporabljali pa bi jih le uro ali dve na dan. Prostor, kjer se naselimo, nagovarjamo nekako ponižno ter poskušamo izhajati iz njegovih siceršnjih arhitekturnih in socialnih lastnosti.
Mimogrede, je ulično gledališče v dveh desetletjih postalo kaj drugačno?
Vsekakor, in to kar precej. Na neki način namreč tudi ulično gledališče postaja žrtev sodobnega časa, ki je usmerjen bolj v zabavno plat življenja, kakor opazimo tudi pri televizijski produkciji ali nekaterih drugih umetnostih. Določeni segmenti produkcije postopoma izginjajo; angažiranih uličnih predstav s petimi ali šestimi nastopajočimi praktično ni več, vsaj za moj občutek pa so se nekoliko izpeli tudi veliki ulični spektakli, ker so šli pretirano v smeri vizualnega razkošja, manjka pa jim dobre zgodbe, enako kot je to v primeru hollywoodskih filmov. Sicer se trudimo, da bi za festival iskali predstave, ki lahko sežejo dlje od zgolj zabave in imajo na primer neko družbeno-kritično ost, vendar pa jih ni tako veliko in tudi niso vse primerne: ne le da poskušamo biti dostopni širokemu krogu ljudi, treba je upoštevati tudi, da ulično gledališče že zaradi okoliščin, v katerih se dogaja, ne sme imeti preveč zapletene vsebine.