Piše: Goro Osojnik
V času, ko se je svet ustavil, in vsi čakamo, da se bo spet zavrtel, verjetno nisem edini, ki ima občutek, kot da je v nekakšnem čudnem slow motion filmu – minute in ure se vlečejo, obenem pa dnevi kar letijo mimo. Še dobro, da nam vsaj izhodov niso povsem omejili, in se lahko v tem lepem vremenu odpravimo na sprehod, ven, v naravo. A tudi tam je pandemija še kako prisotna. Ljudje se namreč izogibamo fizičnemu kontaktu, kar je prav, toda večina se jih izogiba tudi očesnemu kontaktu in izmenjavi kratkega pozdrava. Kot da bi se lahko okužili prek pogledov, na daljavo.
Ne spomnim se, da bi bilo tako tudi prej, ampak kdo ve, mogoče je pa bilo, pa na to nisem bil pozoren. V teh dneh in tednih sem zato začel poudarjeno pozdravljati vsakogar, ki ga srečam, in občutek imam, da so ljudje zaradi tega kratkega človeškega stika kar zadovoljni. Menim, da je čas, da obudimo desetniški slogan iz leta 2013, tj. Pozdravimo se!, predvsem pa je pomembno, da smo, oziroma da ostanemo v teh težkih časih človeški. Ne glede na tegobe, ki nam jih vsakodnevno vsiljuje posebna situacija, v kateri smo se znašli.
Čeprav ne moremo na ulice, smo v Gledališču Ane Monro dejavni – vsaj omejeno. Prešli smo na nekakšen stand by režim dela, v okviru katerega komuniciramo večinoma preko spletnih video klicev in tako načrtujemo prihodnje dogodke. Predvsem Ano Desetnico 2020, ki naj bi nas obiskala v začetku julija. Aktivno pripravljamo tudi dokumentacijo za prijavo projektov na različne evropske razpise, utrjujemo stara strateška partnerstva in gradimo nova, a naše druge dejavnosti, predvsem ŠUGLA, naša šola sodobnih performativnih in uličnih umetnosti, ter produkcija naše nove ulične predstave Zadnji ulov, so nekako zastale. Za prenos znanja in ulično produkcijo je namreč potreben neposreden stik med ustvarjalci in igralci, pa tudi kakšen šivalni stroj in švas mašina morata ”zapeti” skupaj z njimi.
Se pa vedno bolj sprašujemo, kaj bo, ko se pandemija konča!? Kakšne posledice bo to imelo na našo dejavnost in umetnost? Bodo mimoidoči še sploh hoteli prisluhniti nekomu, ki nastopa na ulici? Bodo gledalci še pripravljeni stopiti skupaj, ali se bodo držali vsak sebi oziroma stali meter in več narazen? Bo izkušnja s pandemijo in karanteno družbo in svet povezala, ali še bolj razklala? Tega ne ve nihče, upamo in verjamemo pa v najboljše, četudi se nekateri – in ni jih tako malo – najbolje počutijo, če imajo sovražnike namesto prijateljev…
Zato vztrajno iščemo načine, kako kljub zapovedani izolaciji razvijati duha ulične umetnosti in ohranjati medsebojno komunikacijo; kako ostati v (živem) stiku z najširšo skupnostjo. In ko to ugotovimo, vas bomo seveda povabili k sodelovanju.
Do takrat pa vsi skupaj upoštevajmo ukrepe in naredimo temu konec!
Imejte se lepo in ostanite zdravi ter dobre volje. Se vidimo oziroma srečamo in pozdravimo na predstavi, zunaj, na ulici, takoj ko bo to mogoče.
Foto: Roman Šipić