Art Yard v LJUBJANI // Cesta v Gorice, 10. 10. 2025
Piše in fotografira: Maja M. Gašperšič – ulična kronistka
Cesta v Gorice je naselje neprofitnih stanovanj, zgrajeno leta 2007. Na tem območju so nekoč stale “barake”. Naselje sestavljajo štirje enonadstropni bloki s skupno 114 stanovanjskimi enotami. Koliko ljudi živi za temi zidovi, si lahko izračunate sami.
Arhitekturna zasnova je milo rečeno eksperimentalna. Bloki so razporejeni v obliki črke S, vsak pa ima dva notranja atrija. Mini labirint. Namen takšne ureditve naj bi bila boljša organizacija zunanjih prostorov in spodbujanje socialnih stikov. Kot nalašč za Art Yard, jasno!
Še nedavno smo poslušali, da igrišča med bloki samevajo. Pa se zdi, da se časi spreminjajo, zadnjem obdobju opažam, da se spet polnijo. Veliko je gibanja, druženja, smeha in podajanja žog. Vzpodbudno. Hkrati pa opažam, da dvorišča v strnjenih blokovskih soseskah (še vedno? spet? kakorkoli že) večinoma samevajo. Manj vzpodbudno.

Skupaj s Kralji ulice smo dvorišča na CVG za nekaj dni prebudili. Tri četrtke v septembru smo se srečevali v stanovanju na Cesti v Gorice 25, kjer imajo Kralji ulice dnevni center. To je prostor, ki zapolnjuje vrzeli med balkoni, zidovi in sosedi. Skupaj smo ustvarjali, se družili, pogovarjali in odkrivali, kako zelo živahno je lahko dvorišče, če mu le damo priložnost.

Tudi tokrat sem spoznala kar nekaj novih ljudi in se zapletla v zanimive sosedske pogovore. Presenetilo me je, koliko stanovalcev tu živi že od samega začetka. Večina je bila nad dogajanjem navdušena; presenečeni, veseli in radovedni so se pridružili ter ostali do konca. Zanimivo je, da mnogi prebivalci vsak dan hodijo skozi naselje samo po najkrajši poti, in sicer od parkirišča do stanovanja in nazaj. Tokrat smo jih s programom popeljali čez vsa dvorišča. Za marsikoga je bil to prvi obisk sosednjega atrija, morda tudi prvi sprehod med vsemi štirimi dvorišči.

Predstave so bile krasne, polne humorja, topline in želje po še. Na Zemljevidu zgodb smo obeležili, kje se sprehajajo kužki, kje se brca žoga (in kje so vse izgubljene žoge), kje so se stkala prijateljstva, česa v naselju manjka in česa je (morda) preveč. Sklep je jasen: sosedje si želijo več življenja v skupnih prostorih.

Dan je bil zaokrožen s sosedskim piknikom na (skupnem) dvorišču, s pečenimi kostanji, kavo, piškoti, domačim pecivom, čajem. Cilj je bil dosežen: ustvarili smo prostor, kjer se srečujejo sosedje različnih starosti, ozadij in interesov; kjer skupaj ustvarjajo, sodelujejo in se družijo. Morda se bodo od zdaj naprej pogosteje pozdravili na stopnišču, občasno pokramljali, skupaj spili kavo na soncu – in morda, ko bo od sosedov donela glasnejša glasba, ne bodo takoj klicali policije.

Kako torej napolniti soseske z več življenja, ustvarjalnosti in toplih človeških odnosov? Pristno in počasi, s sočutjem, vztrajnostjo in ulično umetnostjo. Naj (o)živijo dvorišča.

PROJEKT SOSE(D)SKEGA GLEDALIŠČA