LJUBLJANA (Krekov trg) // 29. 12. 2025
Piše: Leja Forštner, soorganizatorka in gledalka
Tudi zadnji dan zimskega mednardnega festivala uličnega gledališča in cirkusa v Ljubljani je Ana Mraz 2025 – s prijatelji postregla s 4 odličnimi predstavami. Na ”matineji” je ob 13:00 na Krekovem trgu gostila mično gospodično Petlično s performativnim kolažem oziroma multipersonažem, v katerem nastopa 5 odbitih alteregov izkušene ulične umetnice Anje Bezlove Završnik, ki svojo varietejsko avtorsko kreacijo opisuje kot bomboniero, saj ponuja nove in nove okuse iste ženske.
Če smo podnevi s široko odprtimi očmi gledali njene preobrazbe, smo zvečer z odprtimi usti veliko časa gledali v zrak, ko so nastopajoči umetniki navduševali z žonglerskimi in drugimi (cirkuškimi) spretnostmi. Najprej Uroš Marolt, ki med predstavo Žepno žongliranje rad stika po žepih obiskovalcev.
Nato Andrej Tomše, ki je med drugim žongliral s keglji – in to celo na vrvi, napeti dober meter nad tlemi – pri čemer je z žongliranjem ”upravljal” gibanje porcelanaste lutke, v vlogi katere v predstavi Kdo je? Volk, nastopa plesalka Mateja Železnik. Celotni uprizoritvi pa je karakter in predvsem ritem dajala tudi Vita Kobal z violino in bobni.
Pred sklepnim dejanjem festivalskega programa je iz občinstva na oder stopil najstnik Saša in povsem brez treme pokazal svoje (zavidljive) sposobnosti žonglaže. Pa tudi očarljiv karakter, saj je kot pravi profesionalec vešče in neposredno stopal v interakcijo z gledalci, ter jih v trenutku osvojil. Ti so mu namenili bučen aplavz, ko ga je kar sam ”naročil”, a bi ga bil zagotovo deležen že brez tega poziva, nas je pa z njim še dodatno nasmejal. Ko je odhajal z odra, je očiju na drugi strani prizorišča zaklical, da gre zdaj igrati nogomet, in vsi smo z začudenjem pogledali, ko smo videli in slišali, da mu je odgovoril nihče drug kot Andrej Tomše. Ja, ni kaj, jabolko res ne pade daleč od drevesa, in za prihodnost ulične umetnosti se nam zagotovo ni treba bati.
Se je pa ob Sašinem samozavestnem nastopu – kot se je sam pošalil – za svojo vlogo kar malo zbal gostitelj in moderator letošnjih festivalskih dogodkov, Luka Korenčič, ki res obvlada povezovanje programa ter klepetanje in interakcijo z obiskovalci.
Piko na i njegovi pompozni napovedi zadnje predstave, Svetlobna poezija v izvedbi umetniške skupine Čupakabra, je spet dal prihod Martina Krpana in njegove kobile izza vratc na strehi Lutkovnega gledališča, ki ga ob vsaki polni uri pospremijo fanfare. In nastop, ki je sledil, si je to več kot zaslužil.
Izkušeni mojstri glamurozne igre, gibanja in cirkuških veščin so namreč z barvitimi žogicami, keglji, LED palicami, obroči in lampijoni uprizorili čarobno lepo svetlobno pravljico o sanjskem svetu, pticah in vilincih s čudovitim sporočilom: svetlobe in želja je dovolj za vse, le deliti (jih) moramo znati.
Ob pogledu na kopico otrok in tudi kakšnega odraslega, ki so po koncu predstave potrpežljivo počakali, da pridejo na vrsto, da stopijo pod zvonček želja, ki je še ena od izjemnih domišljijskih stvaritev umetnikov, mi je bilo v še enem mrzlem zimskem večeru pri srcu prijetno toplo. In zagotovo mi bo vsakič, ko se bom spomnila teh prizorov. Ter vseh drugih nepozabnih trenutkov, ki mi jih je dala Ana Mraz 2025 – s prijatelji. Hvala!
FOTOGALERIJA
FESTIVALSKI PROGRAM