ANA MRAZ 2025 – s prijatelji // Ljubljana, 27.-29. 12.
Piše: Maja M. Gašperšič – obiskovalka/gledalka, avtorica videa, IG poročevalka
Zadnje dni v letu 2025 sem preživela na ulici. Kot že toliko njih poprej. Nekako se mi zdi, da se leto najlepše zaključi prav tam… med ljudmi, med svetlobo, med zgodbami, ki se zgodijo nepričakovano. Res sem zaljubljena v Ljubljano in prav v vsakem letnem času se mi zdi nepopisno lepa. Še posebej fascinantno pa se mi zdi, da je Ljubljana eno tistih redkih mest, kjer ima prav vsak letni čas svoj festival uličnega gledališča. Kot da mesto diha skupaj z umetnostjo.
Zima je tradicionalno (in meteorološko) čas, ko se Ljubljana rada zavije v sivino, megla pa se spusti tako nizko, da se zdi, kot bi hodili po oblakih. A festivali ne poznajo letnih časov, oz. jih poznajo prav po svoje. Ani Mraz je tudi letos uspelo, da je konec decembra razsvetlila z barvami, smehom, svetlobo in drobnimi momenti, ki so me ujeli, še preden sem se jih zavedla.
Na Krekovem trgu, tam pri Lutkovnem gledališču, so se za veliki finale celoletnega festivalskega druženja zbrali artisti z vseh vetrov. Kljub mrazu so ustvarili toplo, skoraj intimno vzdušje domišljije in pisane, povezane skupnosti. Obiskovalce so navduševali akrobati, žonglerji, klovni ter ledeni in ognjeni performansi, ki so se svetili v zimskih večerih. Kup planiškega snega sredi trga je postal nepričakovano prizorišče igre, veselja in spontanih vriskov. Nakar se zavem… Predstave se odvijajo kar na prostem, brez vstopnic, brez distance. Mimoidoči se hitro spremenijo v gledalce, gledalci pa v soustvarjalce dogajanja, v nasmehe, aplavze, poglede, ki povezujejo.
Za trenutek sem obstala sredi trga, obkrožena z množico, in pomislila: »Oooh, kakšen lep trenutek za biti tu – in kakšno čudovito gledališče!«
Ana Mraz ni le niz predstav, nekaj lučk, plamenov in svetlečih kegljev. Ana Mraz je velik praznik druženja in srečevanja. Je prostor, kjer otroci z odprtimi usti spremljajo cirkuške trike, odrasli pa se za trenutek ustavimo, upočasnimo korak, se nasmehnemo in pozabimo na vsakdanji pritisk praznikov. To je prekrasen opomnik, da umetnost na ulici živi v vseh letnih časih in da me prav pozimi lahko najbolj ogreje.