LJUBLJANA (Krekov trg) // 27.-29. 12. 2025
Piše: Luka Dakskobler, mojster fotografije in peresa
Ana Mraz, ki je Ljubljano obiskala v zadnjih dneh lanskega leta, se je tokrat v mestu mudila le tri dni. Poskusno, ker je spremenila stil in je še sramežljiva. Da bi se nova lažje predstavila svojemu občinstvu, je imela takorekoč kopilota, wingmana, oz. prijatelje, ki so jo nastanili na novi lokaciji, na Krekovem trgu pred Lutkovnim gledališčem, kjer so ji postregli celo s snegom. Kako močno ljudje pogrešajo sneg v decembru kaže dejstvo, da so kup snega, ki je sam po sebi spominjal na preprosto gmoto spluženega snega, vse tri dni oblegali, kot bi bili na Krvavcu. Prav neverjetno, koliko veselja lahko danes otrokom vseh starosti prinese en kup snega.
To veselje pa se tokrat ni odvijalo samo zvečer, ampak že od enih popoldan naprej. Festival je odprl kar sam capo di banda – Goro – kot živa slika oz. humana inteligenca s sporočilom, da je naravno še vedno bolje kot umetno. V pogovoru z gosti bližnjega lokala je sicer humana inteligenca precej podcenila ceno kave, kar je človeško, kdo pa še lahko sledi draženju.
Sankače na bližnjem “ljubljanskem sankališču” je nato pozdravilo Društvo Impro, ki je uspešno napolnilo lesene tribune, odlično novo pridobitev Gledališča Ane Monro, in v času kosila s pomočjo občinstva, dveh kur in zelo vztrajne inspiracije, ter nadlegovanjem dveh muh speklo palačinko. Ja, eno.
Do večera, ko se je vsak dan zvrstil glavni program, je bila zaplata snega ob prizorišču najbolj obljudeno sankališče v Ljubljani in okolici. 😉
Ob šestih je bil čas za večerno tekmo smučarskih Skakalk, ki je postregla s prvim presenečenjem. Odzivom množičnega občinstva, otrok in odraslih, na Martina Krpana in njegovo kobilo, ki se ob polni uri prikažeta iz urinega stolpa Lutkovnega gledališča ob glasbeni spremljavi. Kot ob poslušanju državne himne pred tekmo je prizorišče utihnilo in obstalo – vsi so strmeli v Martina Krpana na stolpu in poslušali melodijo. In to se je ponovilo več ali manj vsakokrat.
Luka Korenčič je animiral občinstvo ter v naslednjih treh dneh povezal predstave v praktično celotnem spektru uličnega gledališča. Že prvi dan smo videli tudi akrobacije, ogenj in svetlobne hulahoope. Že prvi dan nas je enkrat za spremembo spet zeblo, ob pogledu na poletno oblečene performerje, ki se za temperature pod ničlo niso zmenili, pa smo kar mi po malem razvijali pljučnico. Prvi dan je bil razen napete tekme skakalk družinski variete, saj smo videli dve predstavi, v kateri sta nastopali mati in hči, oz. dve hčerki.
Drugi dan se je začel s Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, večer pa z otroško žonglersko žurko. Nadaljeval se je z glasbo in še več žongliranja, zaključil pa s spektakularno ognjeno predstavo. Tako spektakularno, da sem lahko samo podivjano lovil trenutke in pritiskal na sprožilec, na koncu pa se mi niti sanjalo ni, ali sem sploh kaj zares ujel. Šele kasnejši pregled fotografij je pokazal, ali mi je uspelo vsaj približno ujeti spektakularnost predstave.
Podobno “foto-matranje” se je ponovilo tudi zadnji dan, ko je v zadnji predstavi festivala nastopil večni izziv – Čupakabra, tudi tokrat s svetlobno poezijo, ki ni ognjena, ampak polna LED luči. Te so za fotografe pogosto še trši oreh kot ogenj! Proizvajajo manj svetlobe, če so performerji še tako dinamični kot Čupakabra, pa vsi v verigi – jaz, fotoaparat, računalnik in program za obdelavo fotografij – delujemo na zadnji meji zmogljivosti. Pred večernim svetlobnim finalom je sicer popoldan trg obiskalo pet alteregov Petlične, staro in mlado je do večera mlelo in teptalo zdaj že precej nižji kup snega, po “himni” ob Krpanu in kobili pa je neumorno občinstvo na vedno polni tribuni videlo še dve žonglerski predstavi, ki sem ju izkoristil predvsem za nekaj kreativnosti s fotografiranjem skozi, mimo itd. rumeno modre festivalske okrasitve trga.
Bilo je kratko, a sladko. Anina nova podoba je všečna in efektivna, saj je prizorišče živelo praktično ves dan. Tribuni sta odlična pridobitev, ki je uspešno omejila prireditveni prostor in dosegla nemogoče: otroci so mirno sedeli, tisti na stojiščih pa niso “uletavali” na prizorišče! 😀 Krpan je poskrbel za točnost, sneg pa za nemirno mladež, ki bi sicer kaj hitro lahko motila predstave.
FOTOGALERIJA