Ana Desetnica 2025 // TURNEJA PO SOSESKAH // Ljubljana, 23.-27.6.
Piše: Maja M. Gašperšič – festivalska opazovalka, raziskovalka, poročevalka
V enem tednu sem se na lastne oči prepričala, da umetnost res ne potrebuje odra in velike rdeče zavese, da bi prebudila skupnost, premaknila srca in narisala nasmehe. Po navadi se zgodbe začnejo na začetku; ampak zgodbo o kulturnem pohajkovanju po soseskah začenjam pri koncu, oziroma v zadnji soseski turneje.
Rakova jelša je v vsej svoji skromnosti dokazala, da duh skupnosti ne potrebuje velikih besed (ali odrov). Med opečnatimi bloki, kjer se življenje odvija na pragovih, stopnicah in klopcah, vlada nekaj, kar se drugod zdi skoraj izgubljeno: spontanost, solidarnost in preprosta toplina. Tam, kjer mavrični muffini pomenijo več kot prigrizek… so simbol sprejetosti in povezanosti.
Soseska Polje je Ano gostilo le en dan, a pustila je sledi, za katere sem prepričana, da bodo trajale. Ko se bosta “Lepa Vida” in “scenski delavec” srečala v vrsti za kruh ali na igrišču, se bosta spet nasmejala skupni izkušnji. In z njo pride nova dimenzija vsakdanjega življenja, tista, v kateri si bližje sosedu, bolj odprt, bolj pripravljen prisluhniti in sodelovati.
V Štepanjskem naselju smo skupaj sanjali. O pticah, vetru in povezovanju. Sanje so postale resničnost. V Štepcu je skupnost, ki ne temelji na besedah, ampak dejanjih. Tokrat v obliki sposojene metle, drugič bo morda to pomoč na stopnišču. Predstava in duh soseske sta me dvignila in hkrati prizemljila… O čem res sanjajo ptice?
Naselje Španski borci nas je sprejelo v vročini, s “cirkuško magijo” in plesom pod koši. Čeprav pogosto spregledana, skriva ta soseska še kako živo kulturo sobivanja. Tam se ljudje še znajo ustaviti, pogledati v oči in si izmenjati ščepec soli… ali nasmeh. Ana Desetnica me je ta dan opomnila, da je življenje lahko zelo preprosto: pogovor, srečanje, skupni trenutek. To je to.
Vse pa se je začelo na Novem Brdu, najmlajši od vseh sosesk, ki s svojo mladostno energijo in raznolikostjo vsakič znova dokaže, da umetnost ni le ogledalo družbe, ampak njeno lepilo. Ana Desetnica je med bloki, na dvorišču, igrišču ustvarila prostor za dialog: med starimi in mladimi, med novimi in staroselskimi prebivalci, med jeziki, pogledi in generacijami.
Sprehajala sem se po ljubljanskih soseskah, kramljala z neznanci, srečevala znance in iskala hlad v razbeljenem betonu. Uživala sem v čarobnosti uličnega gledališča, domiselnih likov, smeha, srčnih stiskov rok in toplih pogledov mimoidočih. Pojedla sem 2 palačinki in si v blokec pribeležila sledeče.
Opazka: V prav vsaki soseski so odrasle ljudi Zelena igrala fascinirala bolj kot otroke.
Sklep 1: V Ljubljani (očitno) primanjkuje igrišč za odrasle. Imamo jih za otroke, različne športe in aktivnosti, še za kužke jih imamo. Kaj pa odrasli? Potrebujemo prostor, kjer bi lahko sprostili igrivost, odvečno energijo in se srečevali z drugimi odraslimi… in tokrat ne za telovadbo, ampak iz radovednosti, ustvarjalnosti in preprostega veselja do (otročjega) gibanja, zibanja, skakanja in letenja.
Opazka: 2 metli, 4 roke.
Sklep 2: Fino je, če vsak pometa pred svojim pragom. Še lepše pa je, ko lahko s sosedom pometata skupaj. In zraven povabita še koga iz bloka.
Opazka: Turneja Ane Desetnice po soseskah NI LE kulturni projektič.
Sklep 3: Je lepilo in povabilo k bližini, k medsebojni pozornosti in k soustvarjanju prostora, kjer se ne le gledamo, ampak tudi vidimo.
FOTOGALERIJA
P.S.: Maje vsakodnevno ni navdihovalo le festivalsko dogajanje in vzdušje v soseskah, ampak tudi skodelice – za oziroma s kavo, seveda! Motivacija, inspiracija, aktivacija! HVALA za vse!