Obisk na SVŠGUGL // Ljubljana, 23. 2. 2026
Piše: Maja M. Gašperšič
Včasih greš na dogodek, ker je pač na urniku in ker je treba. Drugič pa zato, ker slutiš, da se bo zgodilo nekaj, kar te bo premaknilo. Obisk Gledališča Ane Monro na SVŠGUGL je bil točno to, premik. V fokusu je bila ŠUGLA – Šola sodobnih performativnih in uličnih umetnosti, a v resnici je šlo za veliko več kot samo predstavitev programa. Šlo je za stik. Za pogum. Za to, da stopiš pred ljudi in si.
Srečanje z dijaki ni bil klasično predavanje. K sreči. Bil pa je ponedeljek po počitnicah, ura je bila 8.00 (zjutraj!). Še zaspani ampak rahlo radovedni smo prisluhnili Tei Vidmar, mentorici v ŠUGLI, ki je delila osebno izpoved o tem, kaj pomeni delati ulično gledališče. Govorili smo o ŠUGLI kot prostoru raziskovanja, tveganja, padcev in kar je ključno – odnosa do publike. Preizkusili smo se tudi v različnih spretnostih uličnega gledališča: delo s telesom, improvizacija, odzivanje na nepričakovane situacije in vzpostavljanje odra tam, kjer ga ni. Res kul energija! Tista prava, z malo nervozne, malo radovednosti, ko ne veš čisto, ali se boš osmešil ali odkril nekaj novega o sebi. Sveta resnica – ko se enkrat prebiješ čez začetni občutek “kaj pa če izpadem čudno”, se zgodi nekaj zanimivega: začneš uživati.
Ulično gledališče nima zastorov. Ni varne razdalje. Vse se dogaja tu in zdaj. Najpomembnejša vaja (vsaj zame) je bila prav tista o stiku s publiko. Spoznala sem, da občinstvo ni pasivni opazovalec, ampak soustvarjalec. Če ga ne začutiš, če ga ne vključiš, če ne reagiraš na njegov odziv, predstava pač ne diha. Vaja je bila preprosta, a brutalno iskrena: stopiti pred druge in vzpostaviti stik brez besed. Samo s pogledom, telesom, prisotnostjo. In takrat postane jasno, kako hitro lahko izgubiš samozavest … ali pa jo najdeš. Ulično gledališče zahteva pogum, iskrenost, prilagodljivost, predvsem pa sposobnost, da si v trenutku. Tega se ne da naučiti iz teorije. To je treba preizkusiti in izkusiti.
ŠUGLA ni klasična igralska šola. Ne gre za to, da bi se naučili “igrati vlogo”. Gre za to, da razvijaš lastni umetniški izraz, kolektivno ustvarjaš in razviješ sposobnost intervencije v javnem prostoru. Ulica je prostor dialoga. Tam ni filtrov. Tam ni selekcije publike. Lahko se zgodi na pločniku. Na šolskem hodniku. V krogu sošolcev. In predvsem… zgodi se takrat, ko si upaš stopiti v stik.
Sporočilo dneva z dijaki na SVŠGUGL je bilo, da umetnost ni nekaj oddaljenega ali elitnega. In da ŠUGLA ni samo šola. Ni muzejski projekt. Je živa praksa. Je vaja iz prisotnosti. In tega, roko na srce, včasih najbolj primanjkuje.
VSE INFORMACIJE O ŠUGLI