Ana Desetnica 2025 v LJUBLJANI // 5. 7.
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – prvo oko in pero festivala
FOTOGALERIJA
Zadnji dan smo dokazali, da se iz Pirana do Ljubljane hitreje pride s podmornico kot z avtom. Podmornica Suzana (v predstavi Sub Aqua, Sub Aqua Teatra Štrik) je izlet iz Ljubljane do Piranskega koralnega grebena in nazaj lahko izvedla kar štirikrat v dnevu, njena slovensko-avstrijska posadka pa se je imela vmes še čas boriti z ogromno ribo in hobotnico. Svojo fotografsko strateško pozicijo v podmornici, ki je nenavadno spominjala na počitniško prikolico ;), sem moral dobro premisliti, a zadel v nulo. Žal pa ta zmaga še ni pomenila končni uspeh.
Medtem je na Levstikovem trgu nekdo okužil dedka v predstavi, ki je nadaljevala letošnji trend Levstikovega trga družbeno kritičnih predstav, jaz pa sem se zataknil na pol poti. Pred Mestno galerijo je Scaramucce v zadrego spravljala tri žrtve iz občinstva in predstavila tri marionete – plesočega okostnjaka, pojočega tenorja in lonček, ki ni počel drugega kot “scal” kavo (njene besede, ne moje!). Medtem ko so se nekateri otroci ustrašili marionet, smo se mi ustrašili črnih oblakov na zahodu in od takrat naprej smo poleg predstav spremljali še vremenske aplikacije.
Tudi Oni so bili spet na ulici. Če bi se takrat ulilo, bi po ulici tekla krvavo rdeča barva živega kipa, ki je včerajšnji dan izpustil. A sem vseeno upal, da se ne bo – čeprav bi to bila super fotka. Pa se je. Najprej je v športnem parku Poljane 40-60, predstava Ane Monro in Cirkusfere, odpadla, ker se papir/karton in voda ne razumeta najbolje.
Medtem pa je pred Mestno galerijo svoj odličen klovnsko-čarovniški nastop začel Ben Zuddhist in ravno dobro napalil množično občinstvo (ki ga še pet minut pred predstavo tam sploh ni bilo!), ko je začelo deževati in smo se vsi začeli čudno obnašati. Django Zabloda je pogledoval proti tehnikom, jaz sem se zvijal kot bi me tiščalo na wc (da sem s telesom naredil “streho” fotoaparatu) in ves čas brisal objektiv, navsezadnje pa je moral predstavo zaključiti. Čez dobrih pet minut po odpovedi se je oblak odločil, da je svoje delo uničevanja ulične predstave in ustvarjanja savne opravil, in je zaprl pipo.
V igralniškem žargonu, kot že omenjeno v enem od zapisov, na koncu stopnje vedno pride “boss”. In mislim, da sem našel uličarje, katerih predstave je skoraj nemogoče fotkat. One Two Many. Po lanskoletni misiji nemogoče v čisti temi, sta madžarska performerja zdaj udarila še s Pravo zmedo (kako prikladen naslov!), divjo, akrobatsko ognjeno predstavo (edino letos), ki se je (nehote ironično) odvila v športnem parku nasproti dijaškega doma Ivana Cankarja, kjer je maja izbruhnil velik požar. Popolna tema, dva navzkriž usmerjena močna reflektorja na višini povprečnega psa (za deset zaslonk kontrasta) in hiperaktivna performerka so bili eksplozivna mešanica za sicer odlično predstavo, a tudi skoraj popoln fotografski kolaps.
To je ena tistih predstav, ki jo nikakor ne moreš fotografirat uspešno, če jo vidiš prvič in ne predvidiš (in se vnaprej pripraviš) najatraktivnejših momentov. Tu sem zgrešil (skoraj) vse. Ali sem imel gor napačen objektiv ali fotoaparat niti izostril ni, ko je performerko že izstrelilo drugam, ali je bilo vse pretemno, skratka bilo je divje. Ena najbolj norih ognjenih predstav, kar sem jih videl. Ne zaradi količine ognja, ampak zaradi akrobacij, ki sta jih izvedla z ognjem. Ana Desetnica 2025 v Ljubljani se tako ni končala v dežju, kot je še malo prej kazalo, ampak v ognju, z eksplozivnim, divjim finalom in obljubo, da se spet vidimo naslednje leto.
