Art Yard v soseski CESTA V GORICE // Ljubljana, 18. 9. 2025
Piše: Maja M. Gašperšič – strokovna sodelavka
Na pobudo Gledališča Ane Monro sem se spet sprehodila po neodkritih kotičkih mesta. Tokrat nas je pot zanesla k Kraljem ulice, ki v naselju na obrobju skoraj prestižne četrti (ja, mislim Vič) upravljajo dnevni center. To je eno tistih stanovanj, kjer namesto anonimnosti in odtujenosti najdeš priložnost za pogovor, izmenjavo idej in preprosto za to, da koga novega spoznaš.
Ljubljana me vedno znova preseneti. Ko sem vkorakala v sosesko na Cesti v Gorice, se mi je utrnila misel: »O glej ga, še en skriti biser mesta.« Na prvi pogled je robusten: generična arhitektura, vrata pri vratih, okna v okna. Vendar – vsak blok ima svoje dvorišče. Nekatera so skoraj biodinamično urejena, druga bolj preprosta, a vsa zelena. Idealna za piknik na dekci. Že na prvi pogled sem vedela: to je idealna kulisa in gostitelj prihodnjega ART YARD-a. Z Gorom sva bila hitro enakega mnenja – trši je oreh, boljša je potica.
Čeprav zunanji zidovi dišijo po betonu, sem prepričana, da za njimi diši marsikaj. Potica, kljukuša, baklava, sarme … grem stavit. Pri Kraljih ulice pa je tisti četrtek zadišalo po Arancinih – sicilijanskih pohanih riževih kroglicah. Imeli so kulinarično delavnico. Skupaj z mamo treh otrok, njenimi tremi otroci in njihovo sosedo sem se učila, kako jih pripraviti doma. Pomembna veščina, saj moji prijatelji obožujejo vse, kar je pohano.
Ker pa nisem najbolj vešča rokovanja z vrelim oljem, sem si privoščila pavzo in raje opazovala življenje na dvorišču. Bilo je kot v čebelnjaku: sosedi prihajajo, odhajajo, vsak hiti zase. Tam sem spoznala gospo, ki v naselju živi že od leta 2007. Povedala mi je, da se stanovalci sicer pozdravljajo, a se pogosto zapirajo v svoja stanovanja. Le redki poznajo nekoga iz sosednjega dvorišča.
Že odkar z Ano Monro odkrivam mestne bisere, me žene misel: kako napolniti soseske z več življenja, ustvarjalnosti in toplih človeških odnosov? Vem, to je tek na dolge proge. Včasih je meja med iluzijo in vizijo tanka. A ker me meje bolj omejujejo kot navdihujejo, še vedno verjamem, da se da. Da se ustvariti prostor, kjer se srečajo sosedje različnih starosti, ozadij in interesov ter skupaj ustvarjajo, (so)delujejo in se družijo ob kavici. Naj dvigne roko tisti, ki ne bi živel v taki soseski.
VEČ O PROJEKTU ART YARD