LJUBLJANA (Krekov trg) // 28. 12. 2025
Piše: Leja Forštner, soorganizatorka in gledalka
Drugi dan festivala Ana Mraz 2025 – s prijatelji v Ljubljani sem na prizorišče prišla nekaj minut pred 18:00 in našla prostor zgolj v peti vrsti stojišč za lesenimi tribunami, saj se je že prvo večerno predstavo zbrala res velika množica.
Atraktiven interaktiven nastop naturaliziranega kolumbijskega klovna, Camila Acosta Mendoza, ki je bil nedvomno rojen za to ”vlogo” oziroma poslanstvo, ter mojstra cirkuških veščin Jakoba Berganta je več kot upravičil pričakovanja gledalcev vseh starosti. Najprej sta jih namreč navdušila z raznolikimi vragolijami, nato pa jih toliko, kolikor je dopuščala velikost tega, povabila na oder (okrogel rdeč tepih), da so skupaj naredili cel cirkus, in se poklonili bučnemu aplavzu občinstva.
Med ljudmi se je sicer še vedno šušljalo o veliki sodbi, ki se je na Krekovem trgu odvila ob 13:00, ko je Teater Cizamo s porotniki iz občinstva iskal pravično kazen za kozla, ki se mu je menda strgalo – oziroma se je strgal s štrika, kot sem kasneje izvedela iz zanesljivih virov, ki so bili priča zgodnjepopoldanskemu dogajanju.
A vrnimo se nazaj, oziroma naprej k večernemu programu, ki se je nadaljeval z žonglersko pripovedjo Eve Zibler ob živi glasbi kontrabasista Tierna Dialla, ki je bila vse prej kot umetnost na prvo žogo.
Najmlajši so se zato raje kot njima posvetili zimskim radostim in igri na snegu, medtem ko so odrasli z očitno razmišljujočim izrazom na obrazu sledili dogajanju na odru. Ker je gostitelj in povezovalec programa Luka Korenčič, ki s svojim podmazanim jezikom spet ni razočaral, že prej napovedal daljši premor pred zadnjo predstavo, je marsikdo teh dobrih 20 min izkoristil, da se malo pogreje v bližnjih lokalih, ali za hiter ”pobeg” na stojnice s hrano in toplimi napitki.
Kot je rekel Luka, je zadnji nastopajoči, češki artist Vojta Stolbenko, rabil daljše priprave, ker nam je obljubil nekaj posebnega, in res se je splačalo (po)čakati. Gledalci, ki so tam vztrajali v času premora, in tisti, ki so se nekaj po 19. uri v velikem številu spet zgrnili na prizorišče, so bili priča v Sloveniji še nevideni čarovniji prižiganja sveče z mislimi, kar je Vojti sicer (načrtovano) uspelo šele čisto na koncu in ob njihovi pomoči. A to je bila le pika na i izjemnemu in dinamičnemu performansu, med katerim je lovil (LED) svetlobo, ji spreminjal barvo in (določal) ritem, ali rečeno drugače: svetloba je dobesedno plesala po njegovih notah.
Čarobnost prvega dela predstave je v drugem nadgradil z dih jemajočo manipulacijo ognjenih palic, ki jih je vrtel okoli telesa, metal v zrak, se z njimi postavljal na glavo in nasploh izvedel vse mogoče in nemogoče gibe, ki jih večina ne zmore že brez ognja.
Vrhunec njegovega nastopa in navdušenja občinstva pa je prinesel eksploziven zadnji prizor, v katerem so plameni pogasnili in se je dobesedno iskrilo sto na uro.
Ko smo ravno pri urah – na strehi Lutkovnega gledališča, ki z osvetljenim pročeljem daje krasno kuliso dogajanju na festivalskem odru, so vratca, skozi katera vsako polno uro prikoraka Martin Krpan s svojo kobilo. In v ponedeljek, 29. 12., bo ob 13:00 slavnostno naznanil začetek zadnje popoldanske predstave letošnje Ane Mraz, ob 18:00 pa začetek sklepnega dejanja večernega programa.
Prisrčno vabljeni v na(jbolj)šo družbo!
FOTOGALERIJA
FESTIVALSKI PROGRAM