Raziskovalna ulična predstava OBRED // Ljubljana, 16. 9. 2026
Piše & fotografira: Luka Dakskobler – uradni fotograf
FOTOGALERIJA
Obred. No, pravzaprav Obred po obredu, saj ni bil moj prvi. Moj skoraj vsakdanji obred je klasika, ki si ga delim z mnogimi, a to ni jutranja kava. Je prihod v Ljubljano, kjer se je tokrat na Miklošičevem trgu odvila predpremiera te nove raziskovalne predstave fizičnega gledališča.
Predstava sicer z glasovi, odmerjenimi tišinami in predvsem gibanjem spodbuja gledalce, da se pridružijo ritmu javnega prostora, a jaz sem plesal po ritmu centra države že skoraj eno uro prej. Moj obred, preden pridem na tak Obred, namreč vključuje čakanje v kolonah in iskanje parkirnega mesta, oz. vožnjo okrog vseh okoliških invalidskih parkirnih mest, ki jih v 7 od 10 primerov zasedajo drugačne sorte invalidi, brez invalidske karte, a tudi brez kakih zelenih ali modrih vrečic na vetrobranskem steklu, saj se pri nas določeni “obredi” očitno tudi opuščajo.
Ta moj obredni krog je – kot vedno! – tudi danes vključeval dve invalidski parkirni mesti na Trdinovi in kot vedno sta ju zasedali “invalidi” brez znaka in brez kazni (tokrat kar trije!), a še dobro, da so dobesedno pred policijsko postajo in na poti policistov do njihovih vozil. 😉 Ko sem tako z nekaj sarkazma in precej več obredne jeze obredel vse parkinge v okolici, sem obupal, odplesal v tipično preozko parkirno hišo in še pravočasno prispel v park, kjer se Obred Gledališča Ane Monro še ni začel, se je pa že odvijal dopoldanski obred – kava – Kraljev ulice, ki se je nadaljeval globoko v predstavo.
V njej je gibanje nastopajočih v nenavadnih opravah spominjalo na ples med vložki mimoidočih, ki so prehajali skozi, mimo in okoli, ter interakcijo med njimi. Ti vložki seveda niso potrebovali nobene režije, niti igralcev ne rabiš za te motnje. Ljudje bodo točno to naredili – šli s kolesom ali mopedom skozi krog nastopajočih, čez prizorišče itd.
Tudi glasovni del predstave je doživljal motnje (ali ritem?) javnega prostora, saj so Kralji imeli svoje debate z občasnim sočnim besediščem, včasih pa glasno dodali še kakšen vokal v odgovor nastopajočim. Mogoče se mi zato zdi dokaj razumljivo, da je bilo v predstavi malo premalo tišine. Mi je bil pa v oglašanju nastopajočih zanimiv izbor ponavljajočih zlogov. Jaz bi bil previden z “lulululu”, da ne bi kak bolj dovzeten res še “lulu” in da ne omenjam, da bi občinstvo manjših otrok iz tega naredilo komedijo.
Lokacija poleg povsem nezainteresiranih kronanih glav res ni nudila pravega ritma javnega prostora – ali pač? Smetar je prav ta dan za svojih pet minut slave prišel izprazniti smetnjake eno uro prej kot ponavadi in zmagal s svojo kostumografijo in “make-upom” (z vsem spoštovanjem do odlične kostumografije predstave, svetlobe, ki pronica skozi trakove, in delno zakritih obrazov ali njihovih obrisov, ampak tale je pa ukradel šov …).
In seveda tudi letošnje klasike, videne pogosto že na Ani Desetnici, obrednega smetarskega vozila, ki rine na prizorišče in med nastopajoče, ni manjkalo. A vse to je ta ritem, na katerega plešemo.
VEČ INFORMACIJ