Območno srečanje otroških gledaliških skupin // Begunje pri Cerknici, 17. 3. 2026
Piše in fotografira: Maja M. Gašperšič – ulična kronistka
Še pred kratkim sem bila prepričana, da moraš, če želiš doživeti pravi gledališki spektakel nujno v center mesta. Med vrvež in polne ulice. Sezona festivalov in teh istih polnih ulic je pred vrati, zato smo se odločili, da se podamo na raziskovalno matinejo. Terenski kolegij nas je popeljal v Begunje pri Cerknici. Na igrišču za Gasilskim domom se je zgodilo nekaj, kar me je hitro opomnilo, zakaj je gledališče tako posebno. In pomembno.
Oder ni bil velik, scena ni bila razkošna… ampak energija? Absolutno NALEZLJIVA.
Na Območnem srečanju otroških gledaliških skupin so mladi igralci dokazali, da za dobro zgodbo ne potrebuješ velike produkcije. Dovolj je domišljija, kar precej vaje in poguma, ter tista pristna otroška iskrenost, ki je odrasli pogosto že nimamo več.
Najprej smo spremljali Gorazdovo okroglo potovanje. Vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna. Učenci iz OŠ Notranjski odred Cerknica so (pod mentorstvom Urške Šparemblek) ustvarili igriv in živahen svet, poln domiselnih preobratov. Sledil je še Kralj v časopisu, ki so ga pripravili učenci OŠ Toneta Šraja Aljoše pod vodstvom Mateje Malnar. Predstava je s svojo idejo in izvedbo prikazala, kako otroci na svoj način interpretirajo svet okoli sebe.
Ob vsem doživetem pa je bilo težko spregledati vlogo mentoric in mentorjev. To niso le učiteljice, “vodje skupin”. So tisti, ki znajo iz ideje narediti zgodbo. Iz treme pogum in iz tišine glas. S potrpežljivostjo, znanjem in občutkom odpirajo prostor, kjer si otroci upajo stopiti na oder. In ravno zato takšni dogodki niso “samo predstave”. So prostor, kjer mladi prvič stopijo v vlogo nekoga drugega. Hkrati pa malo bolj postanejo oni sami.
Včasih je dovolj že majhen oder in velika domišljija. Domov sem šla z občutkom, da sem bila priča nečemu iskrenemu, živemu in pomembnemu. Morda res ne potrebujemo mestnega vrveža, da doživimo gledališče. Bolj se nagibam k temu, da mestni vrvež potrebuje več otroškega uličnega gledališča. Ne morem se znebiti žgečkanja v možganih – kaj bi bilo, če bi majhnim ponudili veliki oder?