Predstava je zamišljena kot poetično dejanje v urbanem prostoru. Izhodišče in središče dogajanja je klop: prostor za počitek in srečanja, ki sprejema samoto, ki ljudi zbližuje ali zavrača, ki lahko postane referenčna točka, ki je lahko dom za nekatere in ki je lahko priložnost za vzpostavljanje nepričakovanih dialogov v naših tihih mestih.
Umetnika ustvarjata angažirane stvaritve, dostopne široki publiki – z namenom, da se odzivata na današnji svet. Gibanje je njuno orodje, telo pa prostor nepričakovanosti in presenečenja za njiju in za gledalce. Ples na eni strani in gledališče na drugi omogočata globok odnos do lastnega telesa, obenem pa zahtevata poslušanje samega sebe. Ples zahteva prepuščanje in postavlja pod vprašaj lastne običajne mejnike. V kombinaciji z gledališkim jezikom pa ustvari berljivo zgodbo, ki začne pri intimnem, da lahko preraste v univezalno.
The performance is intended to be a poetic act in the urban space. The starting point is the public bench: place of rest and meetings. It is a physical place that welcomes loneliness, which brings people together or rejects them, which can become a point of reference, a home for some, which can be an opportunity to establish unexpected dialogues in our silent cities.
Artist defend committed creations, accessible to a wide audience and work with the aim of speaking out in response to today’s world. Movement is their tool and the body a space of unexpectedness and surprise for them and for the spectators. Dance on the one hand and theater on the other, allow a deep relationship with one’s own body, require listening to oneself. Dance requires letting go, calls into question one’s own usual landmarks. Combined with theatrical language, it makes a story readable, which starts from the intimate to become universal.
Teatro Pachuco podpira / supported by