»Pojmovni aparat scenskih subjektov se je mariniral v koktejlu vse povprek psujočih komentarjev na internetu, protioblastniškega fakofa in treh rezin ingverja. Malica prigrizke v fukiš srajci, medtem ko si v resnici najbolj iskreno želi otroških pesmic o prdcih. Občasno tudi čisto zares prdne in politiko jemlje resno. Nasilje je tu in romantika je tam. Smo lahko sploh še pri čemu enotni, če smo si tako različni? Koreografija je morda edino, kar nas še zares poenoti. Pljuvamo po sebi, pljuvamo po strukturah in smo nežni do glasbe in žongliranja. Abstraktne stvari so vredne nežnosti in ponudbe, ljudje pač ne«. (Mismo nismo)