Erasmus+ mladinska izmenjava izPOSTAVI se v JAVNI prostor 5 // Pula, 13.-24. 7. 2024
Piše: Anže Mohorič – koordinator projekta, mladinski vodja in mentor
Foto & video: Arhiv GAM
MOVIT, slovenska nacionalna agencija Evropske komisije, zadolžena za vodenje Erasmus+ programov v Sloveniji, nam je pred nekaj dnevi dala jasno vedeti, da nekaj očitno delamo prav. Naš projekt mladinske izmenjave izPOSTAVI se V javni PROSTOR 5 je namreč uvrstila v ožji izbor najboljših projektov v programih Erasmus+: Mladina in Evropska solidarnostna enota leta 2024, izmed katerih bo prihajajoči petek (5. 12.) na slavnostnem prednovoletnem srečanju izbrala najboljše v svojih kategorijah.
Naj bomo najboljši med mladinskimi izmenjavami mi ali kdo drug, v vsakem primeru nam je ta nominacija pomembna potrditev našega dela na področju mladine. Mlade umetnike izobražujemo sicer že od leta 2007 v sklopu naše šole sodobnih performativnih uličnih umetnosti ŠUGLA, mladinske izmenjave pa redno (z izjemo »bolehnih« let, ki jih mnogi želijo kar pozabiti) organiziramo od leta 2018; letošnjega julija smo izvedli že deseto.
Kot koordinator mladinskih izmenjav, pa tudi mladinski vodja in mentor na njih, dobro vem, koliko dogovarjanj, priprav, sestankov, ur pisanja prijavnic in poročil, ter seveda tudi aktivnega dela z mladimi, je potrebnih za izvedbo projekta, iz katerega vsi udeleženi izidemo zadovoljni, zrasli in bolj življenjsko izkušeni – nadgrajeni posamezniki človeške skupnosti. Nekaj najlepšega znotraj mojega delovanja nasploh so zame skupinske evalvacije ob zaključkih naših mladinskih izmenjav, pa tudi posamični pogovori z našimi udeleženci, in ne nazadnje tudi z našimi projektnimi partnerji. Takrat na dan kar kipijo izrazi navdušenja, primeri osebnostne rasti, izpovedi, kaj je posameznikom vse rojilo po glavi in s čim vse so se soočali znotraj procesa, potem pa iz tega izšli zadovoljni in bolj izkušeni.
Še najbolj opolnomočujoče so pripovedi o frustracijah nad procesom ali kdaj nad intenzivnostjo dela (ne glede na zadovoljiv prosti čas in sprostitvene dejavnosti), ki v zaključnih evalvacijah vedno dobijo zaključek: »Zdaj razumem, zakaj ste nas spodbujali k temu, da naj zaupamo procesu, zakaj smo kakšne stvari počeli in zakaj v tem vrstnem redu; zdaj sem res hvaležen/hvaležna za vaše tovrstno vodenje.«
Čeravno predstavljajo izredno čast ter jasno potrditev ustreznosti in uspešnosti našega dela, in smo zanje izredno hvaležni, nobeno priznanje in nobena pohvala »uradnih inštitucij« ne prinese takega notranjega zadovoljstva kot samo delo z mladimi, ko v realnem času pred lastnimi očmi žanješ plodove svojega truda in ko z njimi in ko med njimi tkeš vezi, ki bodo na tak ali drugačen način ostale za vedno.
VEČ INFORMACIJ
